Miha Mazzini: Kdo je (bil?) največji slovenski pisatelj vseh časov?

 

Kdo je (bil?) največji slovenski pisatelj vseh časov?

Uvodni nagovor

Pozdrav - na kratko o sebi - ustnice - lastne napake - Tribuna - dekle na vlaku

Dober večer, dame in gospodje, cenjeno občinstvo. Zahvaljujem se vam za vaš obisk, četudi me muči sum, da ste kot predavatelja pričakovali koga drugega, ne pa mene. Kakorkoli že, tistim med vami, ki jih bo moja suhoparnost utrujala, ne bom zameril preranega odhoda.

Naj se na kratko predstavim: moje ime je Mihael Mazzini in sem diplomirani komparativist, leto diplome 1982, njena številka v knjižnici 37483.

Vam v prvih vrstah, ki dobro vidite moje ustnice, se zagotovo čudno zdi, kako so me vsled mojih ustnic sploh sprejeli na to cenjeno inštitucijo, a povedati moram, da sem se vpisal že precej star, ob delu in kot samoplačnik. Kot vam je verjetno znano, takim študentom - sicer stroga - sprejemna komisija nekoliko pogleda skozi prste. Moje dlani pa so ustrezale kriterijem.

Torej: tema nocojšnjega predavanja je Kdo je bil največji slovenski pisatelj vseh časov? in o tem sem že pisal pred leti, v študentskem glasilu Tribuna, leto 1988, številka 2, stran 15, tako, da bodo moji tedanji bralci spočetka razočarani nad starimi dejstvi, ki jih ponavljam, kmalu pa bodo spoznali, da so dejstva zares enaka, ker drugačna pač biti ne morejo, njih razlaga pa se je bolj poglobila kot spremenila.

Bodi dovolj uvoda in lotimo se predmeta nocojšnjega predavanja.

 

 

Podbrdo in prvo srečanje

Edo - Pucvekova domačija - Orfov inštrumentarij - Pucvek in Jera - Jerin izbruh

V nedeljo, 11. septembra 1983, me je Edo Torkar, znan slovenski pisatelj in nekaj časa celo moj sodelavec, povabil na nabiranje gob po hribih v okolici Podbrda. Reči moram, da je bil najin pohod docela uspešen, da pa sva vsled iskanja čimboljših lokacij odšla daleč od železniške postaje in naju je sredi poti nazaj ujela noč. Kot vam je verjetno znano, je Edo svetovni popotnik in naju je zategadelj varno pripeljal na postajo. Kjer pa sva po vztrajnem trkanju od neprijaznega postajenačelnika v spodnjih oblačilih izvedela, da je zadnji vlak proti Jesenicam odpeljal pred dobro uro. Ni nama preostalo drugega, legla sva na lesene klopi na peronu.

Po dobri uri je se me je polotil tako strašen mraz, da sem zagotovo nekajkrat narahlo zastokal. Edo se je kljub trdnemu spancu vsega hudega navajenega popotnika končno le zbudil in se odločil, da me povede v hrib na drugi strani doline, k nekim svojim bežnim znancem, kot se je na hitro izrazil.

Vzela sva hrib pod noge in po dobre pol ure prispela do samotne kmetije, kjer je - hvala Bogu - skozi majhna okna še vedno utripala televizija. Ni čudno, saj je bil takrat šele peti dan Orfovega inštrumentarija.

Hm, vidim, da je med vami kar nekaj nedoletnih oseb in bom zanje ponovil nekaj čisto zgodovinskih dejstev, ki se jih vsled svoje mladosti, zagotovo ne spominjajo. Orfov inštrumentarij je svetovno znana afera, ki je srednji del leta 1983 zavzemala kar precej prostora po časopisih celega sveta. Dne 6. septembra 1983 se je skupina novinark kulturnega uredništva naše televizije uprla, zajela kot talce direktorja in nekaj urednikov ter se zabarikadirala v studiju. Razlogi niso bili prav jasni, javno pa so upornice zahtevale več visoke kulture v programu. Zaradi talcev so jim ustregli in upornice so organizirale okroglo mizo o Orfovem inštrumentariju, ki je tistega dne, ko sva z Edom vstopila v topli predprostor kmetije, bila na sporedu neprekinjeno že štiri noči in peti dan. Udeleženci so ravno zaključevali uvodne govore in resnično se je že sedmi dan začela debata na to temo.

No, ne prehitevajmo. Skratka, zabarikadirane novinarke z ujetniki in gosti na okrogli mizi, to se je imenovalo na kratko kar afera Orfov inštrumentarij. Še to moram povedati: nikakor nisem - in še danes ne! - odobraval načina, s katerim so se uporne novinarke lotile širjenja visoke kulture na naši televiziji - , ki jo je, priznajmo, resnično veliko premalo! - a kljub temu so bile moje simpatije na njihovi strani, saj sem tudi sam v mlajših letih rad zapiskal na blok flavtico.

No, spet me je zaneslo. Opravičujem se vam in obljubljam, da se to ne bo več zgodilo. Vsekakor pa sem moral Orfov inštrumentarij malo osvetliti, saj je bil podlaga vsem dogodkom, o katerih bom še govoril.

Vrata kmetije sva si morala odpreti kar sama, po starem gorenjskem običaju. V sobi sta sedela dva starca, brat in sestra. Moškega je Edo predstavil kot Metoda Pucveka in je bil po poprejšnjem Edovem pripovedovanju star že precej čez osemdeset. Jera, imenovana tudi Jerica, je bila nekaj let mlajša, vendar že zdaleč ne tako čila po duhu, kot njen brat. Ta je sedel pred televizorjem in neprestano kadil. Včasih ga je popadel suh kašelj, ki se kar ni hotel unesti. Jera je sedela ob kmečki peči in gledala v tla. Pogovor je tekel bolj počasi in prisiljeno, le enkrat vmes je Jera planila pokonci, začela kričati nad neko sosedo, h kateri si je šla sposodit lonček masti, ta pa ji je oponesla preveč žaljive domačnosti oziroma očitala že kar beračenje. Kdaj se je to zgodilo, če sploh, iz Jerinega pripovedovanja ni bilo razvidno. Metod se ni razburjal, zamahnil je z roko, jo potolažil in sestra se je spet pomirila ob peči. Kmalu zatem sva z Edom legla na peč in moj sopotnik je kmalu potonil v miren spanec, Jere ni bilo več slišati, Metod Pucvek je še kar kadil in kašljal pred televizorjem, jaz pa sem nepremično strmel v strop, kot od mrtvouda zadet.

 

 

Metodov govor

Pucvekove besede - avtobus in sprevodnik - citat iz Julija Cezarja - povratki k Pucveku

Sedaj vam bom ponovil besede, s katerimi je Metod Pucvek potolažil sestro Jero. Držal se bom izvirnika, edini poseg, ki sem ga opravil, je prevod v knjižno slovenščino. Začetek citata:

"Ti pojdi, Jerica, in ji razloži
da je ne mislimo žaliti, daj ji
vrni mast, ki jo more potešiti!"

Konec citata.

Kot slišite, gre za klasični enajsterec in takoj, ko sem legel, sem ga spoznal in se tudi spomnil, od kod mi je znan.

Veste, vse to le zahvaljujoč moji pridnosti med študijem. Sleherno knjigo, ki so jo gospodje profesorji ali asistenti omenili, sem poiskal v knjižnici in jo prebral. Dostikrat, sploh pri bolj plodnih avtorjih, sem se pod tovorom opotekal po pločniku in zdržal breme študija le zaradi moje dolgoletne fizične utrjenosti, značilnosti pravega železarja. Omeniti moram droban dogodek, ki me je tedaj zelo razhudil, šele čez leta pa sem spoznal, kako zelo sem se motil. Z bremenom knjig našega avtorja sem vstopal na avtobus mestnega prometa, ko me je voznik grobo zaustavil in zahteval še en žetonček, za prtljago, kot se je izrazil. Prtljago? Prosim vas, dame in gospodje, kakšno prtljago? Voznik se ni hotel ukloniti, kar je bilo razvidno že iz oblike njegove lobanje. Kar naprej je gonil svoje: še en žetonček, še en žetonček. Sramota! Tako sem glasno in jasno izjavil ter protestno odšel peš. Knjige so prtljaga! Sramota!

Leta so morala preteči, da se mi je jeza umirila in sem o dogodku razmislil. Mi, komparativisti in literarni kritiki brskamo po življenju pisateljev in zbiramo zasebne podrobnosti, kar opravičujemo z boljšim razumevanjem pisateljevega dela. A če odmislite vse te pikanterije in neslanosti, morate priznati, da pisatelj ni njegov videz, njegove afere in škandali, pisatelj je tisto, kar je napisal. Pisatelj je njegovo delo. In njegovo delo je pisatelj. Še danes se spomnim tistega voznika mestnega avtobusa - neizobraženega in po lobanji neinteligentnega - in grenko me prešine pri srcu ob krivici, ki sem mu jo bil storil. Kako je mogel nagonsko začutiti, da ne vstopa en sam potnik s knjigo pod roko, marveč vstopava dva: jaz in pisatelj. Dve osebi, dva žetončka. Kako upravičeno!

 

No, vrnimo se k enajstercu, ki sem ga takoj razpoznal. Naslednjega dne sem v občinski knjižnici takoj preveril in res, v prvem prizoru petega dejanja Shakespearove drame Antonij in Kleopatra pravi Cezar Prokuleju (v prevodu gospoda Janka Modra). Začetek citata:

"Ti pojdi, Prokulej, in ji razloži
da je ne mislimo žaliti, daj ji
kar more v žalosti jo potešiti!"

Konec citata.

Noč sem preživel vročičen. Zjutraj, ko sva se z Edom poslavljala, sem spotoma povprašal Metoda Pucveka, če pozna Shakespeara. Takoj mi je zatrdil, da se med njegovimi sodelavci ni nihče tako pisal, je pa res, da je že dolgo upokojen. Po krajšem razmisleku je dodal, da mu tudi iz vasi ta priimek ni znan.

Ne želim zavlačevati, rad bi vam samo povedal, kako zelo sem se primera oklenil. Pred seboj sem zagledal vse moje cenjene profesorje in v meni je vzklilo upanje, da bom nekoč enak njim. Da sem našel svojega pisatelja.

Še nekajkrat sem se vrnil k Metodu in ga spraševal to in ono, nekoč sem uporabil celo sam skalpel znanosti, teste za obkrožanje, vseskozi pa sem se pripravljal vzeti odtis dlani. A kako to izvesti?

 

 

Pucvekova smrt in konec Orfove afere

Amerikanci se vmešajo - Orfov sindrom - Pucvek umre - konec Orfove afere

Orfov inštrumentarij je še kar trajal, a priznati moram, četudi so me kulturne teme vedno iz srca zanimale, jim tokrat nisem posvečal prave pozornosti. Moje srce je bilo drugje. V Podbrdu.

Mene so veliko bolj skrbele moje raziskave. Nikakor se nisem hotel prenagliti, namenoma sem postopal prav zgledno šolsko, tako kot so me učili na fakulteti. Nikakor pa nisem hotel prehitevati dogodkov.

Dne 27. septembra 1983, enaindvajseti dan Orfovega inštrumentarija, sem v časopisu prvič zasledil omembo Orfovega sindroma. Novica je bila alarmantna in je zares precej prispevala k hitrem koncu okrogle mize. Že po desetem dnevu je namreč umrljivost državljanov, predvsem rednih gledalcev, začela skokovito naraščati in sindromi so bili pri vseh isti: truplo so našli pred televizorjem, popolnoma nedotaknjeno, nobenega znaka nasilja, le s popolnoma prazno lobanjo. Umrlemu so namreč možgani odtekli skozi ušesa. Smrt sama bojda ni povzročala nobenih bolečin, saj so možgani najprej popolnoma zvodeneli, preden so odtekli. Šele celih deset dni kasneje so znanstveniki izdali uradno sporočilo in pri svetovni zdravstveni organizaciji registrirali novo bolezen. Naj takoj povem, da se po aferi Orfov inštrumentarij, bolezen ni nikjer več pojavila, razen enega samega primera v Združenih državah (USA), o katerem poroča kolega Bill (rojen William) Sienkiewitz: šlo je za nedoletno osebo, ki je v tretje zapored gledala ponovitev serije Zvezdne steze - naslednja generacija.

No, in kako se naj ne bi ustrašil za Metoda Pucveka, ki je okroglo mizo spremljal od samega začetka? Koliko mogoče hitro sem se podvizal na prvi vlak proti Gorici in med hojo v hrib nad Podbrdom so me obletavale hude slutnje, pomešane z upanjem.

Ko sem vstopil in zagledal Jero, je bilo vsega upanja konec. Metod Pucvek je bil tisti trenutek že mrtev. Zgodaj zjutraj je namreč začel obilno izkašljevati kri, odpeljali so ga na Golnik, kjer je ob 10.15 umrl, star 83 let. V borih enajstih dneh najinega znanstva je prehodil vso pesniško pot od klasičnega enajsterca do smrti zaradi Kochovega bacila.

Jetika je torej bila vzrok smrti in ne Orfov sindrom. Pravi poet torej vzdrži tudi še tako dolge okrogle mize o visoki kulturi.

 

Metod je umrl. In četudi nepovezano, se je naslednji dan Orfova afera končala. V precejšnji meri zagotovo zaradi vznemirljivih novic o Orfovem sindromu, ki je množično kosil po deželi, nekaj pa zagotovo tudi zaradi prelepega govora gospoda Cirila Zlobca v skupščini, ki je danes v vseh čitankah objavljen pod naslovom Težko je biti Slovenec zadnjih 21. dni.

Dvaindvajseti dan, ob zori, so posebne enote vdrle v stavbo televizije. Pokazalo se je, da je bilo za talce že davno prepozno. Vsi so že dolgo tega podlegli tej strašni novi bolezni, le pri enem se patologi nikakor niso mogli zediniti ali ga je ugonobil Orfov sindrom, ali pa je bil tak že pred ugrabitvijo.

Upornim novinarkam in udeležencem okrogle mize so v srce zabili drenove količke, odsekali glave, usta napolnili s česnom in trupla polili z blagoslovljeno vodo. Naslednji dan so jih javno sežgali na trgu Sidro. Apage Satanas in ekzorcizem je vodil sam nadškof Alojzij Šuštar in povem vam, bila je prelepa slovesnost.

Tisti, ki ste bili tedaj premladi in svečanosti sežiga niste videli, si jo lahko ogledate na video kaseti, ki jo je izdalo zasebno podjetje Evropska kultura in je bila izvozno izjemno uspešna.

Ah, skoraj bi pozabil: kaseto predvajajo vsako leto na informativnem dnevu fakultete za novinarstvo. V poduk in razvedrilo.

 

 

Slovenski pisatelji

Elizabeth Taylor - Prešeren - Koseski

Predno se vrnem k Metodu Pucveku in njegovi prerani smrti, bi vas rad na kratko seznanil s svojimi tedanjimi raziskavami. Zaradi šolskih obveznosti sem se podrobneje ukvarjal s slovenskimi pisatelji, vendar pa, gotovo zaradi mojih ustnic, raje z onimi manj znanimi, kot pa s tistimi uspelimi. Na tihem sem, priznam, celo malo upal, da bi popravil kakšno krivico, ki so jo kritiki storili in da bi rehabilitiral kakega po krivici zanemarjenega pisatelja. S ponosom lahko povem, da se mi to ni posrečilo in da so generacije slovenskih kritikov svoje delo opravile neoporečno čisto in predvsem strokovno.

Preden se lotim razlage, moram na kratko razložiti komparativistične prijeme onim, ki tega niso študirali ali pa mnogoterim drugim, ki so zaradi težavnega študija prekmalu odnehali.

Dovolite mi, da pokažem sliko gospodične, sedaj že večkratne gospe, moje mladosti - Elizabeth Taylor.

Elizabeth Taylor

Če uporabimo Wolffovo metodo analize osebnosti. Kot ste verjetno že slišali, kadar pogledamo osebo, vidimo v resnici le njegovo desno stran obraza, saj ta popolnoma preglasi levo. Desna stran je torej taka, kakršno si oseba ustvari, je torej njegova krinka. Leva stran pa izraža dejanski jaz. Bistvo Wolffove metode je v tem, da levo stran obraza zrcalimo na desno in torej sestavimo nov obraz iz dveh levih polovic. Tako dobimo naslednjo sliko.

Elizabeth Taylor

Kot vidite, ne opazimo skorajda nobene spremembe, kar spričuje nadarjenost, uravnoteženost in predvsem notranjo harmonijo.

Pa poglejmo tega - danes pozabljenega - slovenskega avtorja.

Uporabimo Wolffovo analizo:

Kot vidite, šokantno. Poglejte njegovo čelo, takorekoč rog. Italijanska šola Wolffove analize temu pripisuje razlago, ki je zelo blizu vulgarni, celo poulični razlagi. A o tem danes ne bi govoril. Naša fakulteta je bila vedno bolj naklonjena originalnim nemškim virom. Kako naj bi lahko tak človek ustvaril umetnino?

Hvala bogu je zadnjih petdeset let uzakonjeno, da mora avtor na zavihku svoje knjige priobčiti lastno sliko, tako da se bralec še pred branjem lahko s pomočjo analize takoj prepriča, ali bo bral umetnino ali šund.

Če položim na prikazovalo še Ahrendovo shemo možganskih con:

je rezultat prav porazen. Kot vidite, je cona religije takorekoč nična. Kako naj človek, ki ne more verovati, veruje vsaj v umetnost? Laž in lepe besede. Tudi od etike ni ostalo prav mnogo, zatem modrost... In tako naprej, raje pustimo ta brezupen primer.

Resnici na ljubo, analizo izvajamo na slikarski upodobitvi, ne na fotografiji. Zatorej obstaja določena - četudi majhna - možnost, da gre za maščevanje slikarja. Mogoče zaradi ljubosumja ali pa zaradi preslabega plačila.

Ker gre za strogo akademske razprave, vas ne bi moril z njimi, saj v enournem predavanju ni mogoče nadoknaditi nekaj let trdega študija. Na kratko bi vas rad opozoril le na še bolj poglobljeno frenološko analizo lobanje, takoimenovano Gallovo analizo.

Za to analizo se na slike ne moremo nanašati, saj moramo ročno otipati zatrdline in izbokline ali vdolbine na lobanji. To je zelo zahtevno delo, ki od analizatorja zahteva veliko povprešnje vadbe in predvsem spretnosti. Zato tudi umetniki tako dolgo čakajo na sprejem v akademijo znanosti in umetnosti, saj se mora o kandidatu izreči vsak član posebej, kar je seveda, glede na število con (42), dolgotrajno opravilo.

Ta analiza je pri avtorjih minulih časov precej težka oziroma kar nemogoča. Tudi tisti avtorji, po katerih je ohranjena posmrtna maska, to lahko seveda uporabimo le za analizo obraza. Maska ponavadi pokriva le nekaj začetnih con lobanje. Verjetno najbolj znana posmrtna maska je razstavljena v pritličju Cankarjevega doma. Če vas kdaj pot zanese tam mimo in ste študent komparativistike, lahko pokažete indeks in prijazna hostesa vam bo odklenila vitrino. Kaj posebnega ne boste ugotovili, le mogoče tule, na coni poživil boste odkrili vdolbino v izboklini, nekaj plitvemu kraterju podobnega. Kar seveda pomeni, da je bil ta človek enemu poživilu zelo privržen, drugega pa je odločno odklanjal.

Kdor bi se želel podrobneje podučiti o tematiki, naj se naroči na glasilo Maske.

No, zadosti bo analize slovenskih pesnikov in pisateljev, pravzaprav kar preveč, saj to ni tema nocojšnjega predavanja. A kako naj bi se vzdržal: konec koncev smo zbrani v tej dvorani, ki nosi ime po največjem od njih, gospodu Koseskemu. S svojimi pesmimi je nedvomno močno vplival na duh naroda, da je danes naša država tako velika, da je ne moremo prevoziti v enem samem dnevu, še v dveh komaj.

 

 

Zgodovina psihoanalize

Freud - svet danes - National Geographic - prvi randi - sprejemni na fakulteti - Hitler - ameriški predsedniki - psihiatrija

Včasih si mislim, kako bi bil svet nerazpoznaven, ako na začetku stoletja ne bi zmagala znanost, marveč vraževerje. Kontinuiteta znanosti, našega občega verovanja, kako je vse mogoče klasificirati in izmeriti, se ne bi nadaljevala iz prejšnjega stoletja, marveč bi jo skorajda prekinili v prvem desetletju tega stoletja na Dunaju.

Verjetno ste že slišali za gospoda Freuda, ki je tvezil abotne razlage, docela skregane z znanostjo. Odklonil je vsako analiziranje človeškega telesa in razlagal docela zmedene stvari o nekih nad in pod jazih ter podobnem. Pomislite, osnovno psihologovo orodje, ravnilo, je hotel zamenjati s kavčem! Zaradi svoje kriminalne preteklosti - kokainska afera! - si ni pridobil prav veliko posnemovalcev in poslušalcev, dokončno pa ga je leta 1912 Groll razkrinkal kot agenta proizvajalcev pohištva. Predvsem tistega, oblazinjenega.

Dovolite malo neznanstvene špekulacije: če bi Freud uspel s svojimi čudnimi idejami, ne pa upravičeno utonil v pozabo, kot se je zgodilo v resnici, kakšen bi bil svet videti danes? Groza me je ob tej misli!

Kje bi bila vsa stalnost? Od kje bi črpali gotovost v stikih s svojim bližnjim? Kako bi lahko izvolili pravega predsednika? Si predstavljate? Mogoče se vam bo zdelo nepomembno, vendar, kakšna bi bila videti spolna vzgoja, če bi Freud zmagal? Oh, raje ne pomislite. Danes je tako preprosto. Otroku za osmi rojstni dan naročimo National Geograpic, da se seznani s primerjalno anatomijo - predvsem primitivnih - teles, nato pa, jutro po devetem rojstnem dnevu, pozabimo na kuhinjski mizi odprto Krafft-Ebingovo enciklopedijo. In to je vse.

In kako bi ta otrok, ko odraste v adolescenco, šel na prvi ljubezenski sestanek, če bi obveljal Freud? Raztrgan s čudnimi zgodbami, z nedoumljivimi jazi in podjazi, s stvarmi, ki jih ni mogoče znanstveno zmeriti? Tako pa, v enem žepu glavnik, v drugem ravnilo in skrbi je konec.

Si predstavljate, da bi morali pri začetnem spogledovanju z osebo, ki vam je všeč in ste jo pravkar srečali, ravnati nagonsko, tipati v temi? Tako pa, premerite ustnice, lobanjo, razmik med očmi, za vsak slučaj obline uhlja in negotovosti je konec.

In verjemite, ne bi bila v vsaki šoli šolska psihologinja! O kje pa! Na cesto bi jo vrgli, skupaj s kristalno kroglo in tarot kartami!

 

Če sedaj zapustimo ljubezenske težave in se odpravimo na poslovno področje. Kako bi vedeli, kateri ljudje sodijo na določeno fakulteto? Sam zase vem in tako je tudi komisija ocenila, da nisem prav primeren zaradi svojih ustnic. Za kritike so primerni ljudje s tankimi ustnicami, ki izražajo hladno premišljenost in vztrajnost, ali pa oni, katerih spodnja ustnica je večja od zgornje, kar je značilnost intelektualca z jasnim, materialističnim razmišljanjem in čustveno hladnostjo. Na srečo je bila oblika moje lobanje prava, trikotna - tako imenovana profesorska lobanja - , drugače me ne bi sprejeli niti ob delu kot samoplačnika.

Dobro, porečete, tako bi se lahko kdo napačno vpisal in trpel v svojem poklicu. A še pomembneje: kako bi drugače sploh izvolili pravega predsednika? Dovolite, da vam predstavim avtorja, ki je zapustil umetnost zaradi politike, kar je v našem stoletju pogost primer. Ta gospod naj bi leta 1933 postal voditelj Nemčije.

Pisal se je Adolf Hitler. Že od leta 1924 pa je se je moral vsak bodoči voditelj dati analizirati skupini strokovnjakov, ki je gospoda Hitlerja izločila že na začetni stopnji Wollfove analize.

Kot vidite, grozno. Nekateri pravijo, saj se ne bi nič zgodilo, če bi postal kancler. Že mogoče, že mogoče, a zakaj bi tvegali? Saj to je bistvo znanosti, mar ne, zmanjševanje tveganja? Kdo ve, mogoče bi gospod Hitler poskusil celo puč? S tako lobanjo je gotovo bolje, da je pozabljen, kot da bi se ga vsi zapomnili. Vsekakor pa ni imel nobene prave možnosti za uspeh v politiki. Kot je namreč ugotovil francoski znanstvenik dr. Henry Alain, izrazita preča na desni strani izraža redoljubnega človeka, ki nikakor noče zbujati pozornosti.

 

Spotoma: gotovo ste že slišali za običaj, s katerim ameriški predsednik stopi pred komisijo strokovnjakov, ki ga dokončno potrdi. Izreči mora klasičen stavek, ki se v originalu glasi. Začetek citata:

"Read my lips"

Konec citata. V prevodu: berite moje ustnice. Včasih kakšno neizobraženo teslo to še vedno prevaja kot berite mi z ustnic. Smešno.

 

Porečete, mar mora biti vse le diagnoza, ugotavljanje dejstev? Čemu torej služi psihiatrija? Res je, imamo psihiatrijo, a reči moram, - in to je povsem moje osebno mnenje - nisem skeptičen glede njenih uspehov, dvomim pa v dolgotrajnost doseženega. Saj se psihiatri trudijo, ne rečem. Popravljajo oblike ustnic, operirajo nosove, rišejo nove črte na dlani, celo preoblikujejo lobanje. Res, občasno ustvarijo povsem novega človeka. A narava je neizprosna: nos kmalu zatem dobi poprejšnjo obliko, prav tako ustnice in človekova prava natura udari na plano. Tako se ujame v začaran krog neskončne terapije, ki ga nikomur ne priporočam.

 

 

Ugotovitve o Pucveku

Splošne - grafologija - dlan - obraz

Vrnimo se k Metodu Pucveku. Kaj sem o njem ugotovil: že takoj prvi večer, da je introvertiran in molčeč. Vžigalice je namreč prižigal proti sebi.

Da je nadpovprečno inteligenten človek, usmerjen predvsem v duhovno sfero, kot lahko vidite iz pričujočega prikaza načina, na katerega je držal cigareto.

Seveda nekateri tako inteligentnim osebam močno zavidajo in tako se je zadnje čase po pisarnah in celo lokalih razširil naslednji znak, s katerim inteligentnim ljudem prepovedujejo vstop v prostore, ki jih polnijo ti zavistneži.

Vrnimo se nazaj k analizi: gre za osebo, ki skrbno načrtuje in zna izpeljati svoje načrte, ker je dim puhal v stran, tako kot vidite na tej shemi.

Položaj pri sedenju

razodkriva njegovo odločnost in samostojnost. Kot vidite, ni potreboval nobene opore. Položaja v spanju nisem mogel analizirati, ker je Pucvek celo noč preživel takole, pred televizorjem in je torej položaj v spanju enak sedečemu položaju. V študijski literaturi opisa takega primera nisem našel.

Kot verjetno veste, je pred štiridesetimi leti gospod doktor DeLacour ugotovil, da se ženske ne zaljubijo v obraz, telo, pamet ali dušo moškega, marveč v obris njegove postave. Kasnejše raziskave so to dejstvo, na prvi pogled prav osupljivo, le potrdile. Bolj kot zanimivost sem skiciral Pucvekovo postavo.

Glede na ta obris postave, bi se zdel nezadržno privlačen in bi se zanj zanimala, če lahko citiram DeLacoura - začetek citata:

"konvencionalna ženska, ki izvira iz konvencionalnega okolja, ki rada karta in zahaja v kinematograf, s športom pa se ne ukvarja."

Konec citata.

Edina njegova slika, ki jo imam, izvira iz osebne izkaznice in Metod je bil posnet pri šestdesetih. Ko sem ga spoznal, je bil precej bolj suh, po pravici povedano, sama kost in koža sta ga bila.

Moram vam povedati, da je bil Pucvek celo življenje samec, o tem priča notranji obris uhlja, a nikakor pa ne brez ljubezenskih avantur, kar je dobro razvidno iz lege obrvi. Ustnice izdajajo človeka močnih in neustavljivih gonov in strasti, zaradi katerih je moral precej pretrpeti - res pa je, da se tak tip ustnic v strokovni literaturi imenuje uspešna usta. Ta izdajajo človeka, ki doseže tisto, kar hoče. In, ki v nasprotnem primeru, slabo prenaša poraz.

Toliko o statičnih vrstah analize. Nimam nobenega Metodovega filmskega posnetka in tako vam dinamičnih metod analize ne morem prezentirati. Verjetno pa bi te presegle okvir predavanja, saj znanost samo glede na utripanje vek deli ljudi v 35 tipov. Pri taki količini podatkov res ni čudno, da je psihologija daleč najtežji predmet na vseh humanističnih fakultetah.

 

Pri Metodu nisem mogel opraviti prave grafološke analize, ker je bil nepismen. A poglejte to shemo:

Kot veste gornji deli črke govorijo o človekovem razumu, o njegovi glavi, torej. Srednji o srcu in strasti, spodnji pa o vsakdanjem življenju in nagonu. Poglejte ta X! Le poglejte! Ena sama črka ni zadosti za grafološko analizo! Res je! A če je ta edina X, ki se stika in govori le o srcu, lahko mirne duše porečemo, da je nepismenost stvar srca.

 

Kronski dokaz pa mi je omogočila šele njegova smrt. Vzel sem odtis roke in poglejte, poglejte!

Zelo dolga življenjska črta, kot ste verjetno pričakovali, izrazita Marsova blazinica, ki izraža človeka, ki ne klone pritisku tudi v težkih okoliščinah. Seveda tudi Apolonova blazinica, ki izraža ustvarjalnost. Tule pa, poglejte prosim, neverjetna redkost, ki jo mi literarni kritiki zasledimo tako zelo poredko - pisateljska glavna črta. V življenju sem jo videl samo enkrat, na diplomskem praktikumu, na roki v formalinu, ki jo hranijo na fakulteti.

Pomislite, pisateljska glavna črta!

Ki pri Pucveku celo vodi čez zgornjo Marsovo blazinico in tam tvori še redkejši pojav - pisateljsko rogovilo. Le malokateremu v vsaki generaciji je dana ta črta.

In Metod Pucvek jo je imel.

 

Metod Pucvek je največji slovenski pisatelj

Uvod - cikličnost literature - zakaj ni pisal - Pucvekov namig - prihodnost za kritike

Mislim, da lahko sedaj mirne duše izrečem trditev, zaradi katere smo se tukaj zbrali: Metod Pucvek je največji slovenski pisatelj vseh časov. Dobesedno in dokončno; po njem ne bo večjega.

 

Zakaj, porečete, saj ni ničesar napisal. Prav zato, odgovarjam. Prav zato je bil v samem središču svetovnega, ne samo našega umetniškega dogajanja. In bil je edini izmed naših avtorjev, ki je bil ob pravem trenutku na pravem mestu. Poglejte, naše stoletje je doba razpada umetnosti, kot bi rekli pesimisti ali pa - kot pravijo optimisti - logični iztek umetnosti. Slikarstvo se je zaključilo z Maljevičevim Črnim kvadratom, sliko vseh slik, črnino, v kateri so zbrane vse barve, hkrati pa se prav nič ne vidi. Glasba se je končala s Cageovo tišino, v kateri so zbrani vsi zvoki, hkrati pa se prav nič ne sliši. In poglejte, le še literatura je blodila in iskala usmiljeno dušo, ki jo bo zaključila v epohalnem delu. Namesto dela smo dobili kar cel avtorski opus in namesto neznanega tujca celo domačega avtorja. Pucvekovo delo je opus magnum literature, zadnji veliki roman, tišina in praznina, v kateri so za slovo zbrane vse teme in vse besede.

 

Porečete, zakaj ravno Pucvek, zakaj ne kdorkoli drug, ki prav tako ni ničesar napisal. Zakaj pa ne on, odgovarjam. Ne pozabite, da je dokazano imel vse naravne danosti za pisanje in veličino. Pravite, da jih ni uporabil. O, pa jih je, še kako primerno času. In nikoli ne bom pozabil dotika velikega avtorja, ki sem ga doživel tisti večer. Iz molka v klasični enajsterec in nato spet v molk.

Namig in nič več.

Veliki avtorji se ne širokoustijo, veliki avtorji dovolijo pazljivim bralcem, da jih v njihovi veličini zasačijo.

 

Metod Pucvek ni samo zadnji največji pisatelj, marveč je tudi prvi v popolnoma novi generaciji pisateljev.

Edini je, ki je enak največjim avtorjem pradavnine. Za primer vzemimo sfingo pred Tebami in mezopotamski klinopis na ploščici. Sfinga je za postavitev uganke potrebovala, recimo, dvajset sekund. Kot poroča zgodovina, je veliko poslušalcev za razrešitev potrebovalo vse svoje življenje.

Mezopotamski klinopis je avtor naklesal v nekaj minutah. Z njegovo interpretacijo pa se je ukvarjalo nekaj generacij izjemno pazljivih bralcev, ki se jim ga še do danes ni posrečilo povsem razrešiti.

Kaj imata torej skupnega ta dva velika avtorja iz pradavnine? Obadva sta povsem anonimna, sfinga je bolj legendarno mitsko ime, o mezopotamskem avtorju pa ne vemo ničesar. A kar je najvažneje: obadva sta za ustvaritev umetnine potrebovala zelo malo časa. Vsekakor precej manj, kot njihovi bralci oziroma poslušalci za ukvarjanje z njunima izdelkoma.

Prava in večna umetnina je torej tisto, kar avtor naredi sorazmerno hitro, odjemalce pa bega še nekaj prihodnjih generacij. Prava umetnina je torej uganka. In da jo občinstvo sprejme resno, mora dobesedno nanjo staviti svoje življenje. Zadnje prave umetnine torej pripadajo Sfingi pred Tebami.

Zadnjih par tisoč let pa se je vse skupaj popolnoma sprevrnilo in degeneriralo. Avtorji se vedno bolj trudijo ugajati občinstvu in to pokažejo na najbolj neprimeren način. Svoje delo kinčajo in zaljšajo, da bi čimbolj ugajalo, polirajo in brusijo leta in leta, skratka; avtorjev vložek časa postaja vedno večji, bralčev pa se hitro manjša. In kako bralcu to ne bo godilo, to prilizovanje, to klanjanje avtorjev! Pridem, naklonim kratek pogled na avtorjevo življensko delo, in že odfrčim naprej. Tuja življenjska dela in s tem življenja še nikoli niso bila tako poceni kot dandanašnji.

Gospod Canneti je trideset let pisal svojo knjigo Masse und Macht, zato, da jo lahko preberete v dobrih dveh dneh, če ne hitite prav zelo.

Višek je degeneracija dosegla z izumom filma - četudi mi ni čisto jasno, kaj ima ta opraviti z umetnostjo - ko petdeset ljudi pol leta (skupaj torej 25 let) dela nekaj, kar odjemalec pogleda v uri in pol.

Kam je vse skupaj prišlo, ni čudno, da je umetnost propadla.

Porečete, kaj pa modernizem, ko se gledalec sprašuje, kaj naj bi tisto, kar je videl ali bral pravzaprav pomenilo. A tu obstaja bistvena razlika med modernizmom in umetnino. Pri umetnini pogledaš dvakrat, da vidiš obakrat nekaj drugega, pri modernizmu pa pogledaš dvakrat, da obakrat vidiš popolnoma isto. Pucvek torej popravlja napako renesanse: ta ni šla dovolj v bistvo tega, kar moramo prevzeti od pra-avtorjev in je zatorej tudi žalostno spodletela. Metod je odločno presekal vozel in skrajšal muke današnje umetnosti, tako, da se je vrnil k mitskim velikanom preteklosti: kjer je njegov časovni vložek enak nič in je zato vložek občinstva vedno večji od avtorjevega. Poglejte samo nas, ki smo se tukaj zbrali zaradi njega, četudi nam še minutke ni naklonil. Še v mislih ne, kaj šele v svojem delu.

In naslednjih nekaj tisoč let bo občinstvo hitelo in poskušalo ujeti avtorja, ne pa obratno.

Kot vidite, se je proces že dodobra začel in gotovo ste ga sami občutili.

Druga polovica našega stoletja ni stoletje umetnin, marveč njihovih interpretacij. Pucvek je idealen avtor za interpretiranje. Prvič, mrtev je,

- spomnil bi vas na prvi stavek, zapisan v učbeniku prvega letnika, stavek, ki ga slišite na vsaki proslavi in podelitvi nagrad, v vsakem govoru ob kulturnih praznikih in ki je že tako zlizan, da me ga je že prav sram ponoviti - začetek citata:
Samo mrtev pisatelj je dober pisatelj.
Konec citata. -

drugič, ničesar ni napisal.

Kar pomeni, da mu lahko kritiki pripišemo karkoli. Nikoli ne pozabite, da avtorje ustvarjamo mi, kritiki, in jih mi tudi podremo, kadar se nam zljubi. V dosedanjih, nepravičnih tisočletjih, je včasih kakšen avtor ušel - naredili smo ga, a nismo ga mogli podreti. Z novo generacijo avtorjev ne bo nikoli več tako.

Pucvek je moj in samo moj.

Pucveka brez interpretacije sploh ni.

Še nekaj, če obstaja končno število možnih interpretacij umetnine, recimo milijon, in avtor umetnino zares ustvari, je s tem že porabil eno izmed možnih interpretacij. Tako nam jih ostane le še borih 999.999. In zakaj, vas vprašam, zakaj naj bi mu mi kritiki, mi avtorji avtorjev takorekoč, to dopustili? Da se meša v naš posel in nam krade dragocene interpretacije, za katero sleherno izmed njih se mora vsakdo izmed nas tako zelo truditi. Avtor naj molči, mi pa ga interpretirajmo! Zadosti je avtorjevega prilizovanja občinstvu! In še bolj zadosti je našega prilizovanja avtorstvu! Nič več: interpretacija naredi umetnino - interpretacija je umetnina in tako bo poslej naslednjih nekaj tisočletij! Z Metodom Pucvekom smo kritiki strgali jarem tlačanstva in prihodnost pripada nam! Pazite se, avtorji! Prihodnost je naša!

NAŠA!

NAŠA!

 

© Miha Mazzini.
Monodrama je bila namenoma izvedena le enkrat,
v okviru predavanj Vesele znanosti, v KUD-u, 10. marca 1993.

 

www.MihaMazzini.com