Miha Mazzini: Zamzak & Noe

 

Zamzak & Noe
(iz knjige Godbe)

Noe je ubogal Boga; stesal je ladjo, vkrcal nanjo svojo familijo in po dva primerka, samca in samico, vsake živalske vrste na Zemlji, da bi tako ohranil rod. Ladja je stala na vrhu gore, pripravljena za plovbo. Na oknu je slonel Noe in opazoval prve kaplje. Tedaj pa priteče zamzak in začne tolči ob les: "Odprite! Odprite!"

Noe ga jezen vpraša, kje je hodil. Zamzak se začne izgovarjati, da ni slišal poziva živalim, naj se vkrcajo, obenem pa milo prosi, stoka in joka, naj ga spuste noter. Dežuje vedno močneje. Noe se začne izmikati, da sedaj ne more več odpreti vrat, ker so zalita s smolo, da je že vse polno, ni več prostora, da je zamzak prišel prepozno in tako naprej. Zamzak tarna in tarna, skuša omehčati človeka. Noe reče:

"Poglej! Vse živali na ladji so v parih. Ti si sam. Četudi te vzamem na krov, rešim le tvoje življenje, ne pa tudi tvoje vrste. In kaj je eno samo življenje proti celi vrsti?"

Zamzak odgovori:

"Prav imaš. A kdo si ti, da sodiš, koliko je vredno moje življenje, koliko sem vreden jaz posameznik? Tega nihče od naju ne more presoditi. Bodi velikodušen in usmiljen, odpri vrata in reši življenje!"

Ob teh besedah se Noe globoko zamisli. Molči (zamzak že čofota po vodi), potem dvigne pogled proti Bogu, ki slone na oblakih opazuje potop, in zaželi si, da bi bil enak Bogu. Da bi bil tudi sam razsodnik in uničevalec. Pogleda v vodi stoječega zamzaka, mu zavpije KO TE JEBE in z odločno in široko kretnjo, kot so široke in čudne poti Božje, nedoumljive smrtnikom, zaloputne okno.

 

© Miha Mazzini.
Objavljeno v knjigi Godbe.

 

Miha Mazzini