Nasveti avtorjem literature: kako objaviti knjigo, doma in v tujini?

(c) Miha Mazzini

Če vas pisanje zanima zgolj iz finančnih razlogov, potem, prosim, preberite najprej kolumno, v kateri sem razčlenjeval ceno knjige in znesek, ki ga dobi avtor.
Ko ste knjigo objavili, preberite še o dobivanju denarja iz malih avtorskih pravic.


Kazalo:

  1. Za začetnike
  2. Doma
  3. V tujini
    1. Literatura
    2. Kratke zgodbe
    3. Stvarna literatura (non-fiction)
    4. Elektronske knjige kot samozaložba
    5. Dežele brez agentov
    6. Povezave

Za začetnike

Začeli ste pisali ali ste pravkar dokončali zgodbo, poglavje, celo roman - in vas najprej zanima, če je vse skupaj objavljivo. Seveda se lahko lotite pošiljanja urednikom, a se upravičeno bojite, da boste prišli na črno listo, če boste pošiljali naokoli nezrele zadeve. O pisanju obstaja cel kup priročnikov, v Ameriki je to prava industrija. Za filmske scenarije je celo zgoraj podpisani napisal enega.

Osebni stik in nasvet pa je seveda tem bolj dragocen.

Če si torej najdete mentorja, ste na konju. Srečno.

Če ste pomislili, da bi bil jaz vaš mentor, moram povedati, da poleg redne službe in vseh ostalih obveznosti zelo žongliram s časom in kot pišem na svoji spletni strani, ne prebiram in ne ocenjujem besedil.

Lahko pa pogledate na mentorsko spletno stran; mogoče pa se bo našlo kaj za vas.

Svetujem vam, da poskusite z literarno delavnico. Tam boste deležni pozornosti izkušenega pisatelja in soudeležencev, kar pomeni, da boste lahko slišali in povedali precej koristnega. Pa še spoznali ljudi, ki se ukvarjajo s pisanjem.

Letno so pri nas vsaj tri redne literarne delavnice, ki so ločene na pesniške in delavnice kratke zgodbe:

  1. Iriu Institut, njihova facebook stran.
  2. Literatura
  3. Beletrina
  4. JSKD

Razpisi so ponavadi začetek jeseni.

Preden se lotite prijave, poizvejte, kdo vodi delavnico in preberite kako njegovo knjigo. Tako boste vedeli, kaj lahko pričakujete kot rezultat, ki ga predavatelj želi.

Če ste popoln začetnik/začetnica, potem vam je najbolj namenjena revija Mentor, ki ima tudi svoje razpise.


Slovenija

  1. dokončajte rokopis. Ko imate besedilo povsem končano in ste upoštevali vse pripombe testnih bralcev, kar se vam jih je zdelo vredno upoštevati, se lahko pričnete ozirati po založniku. Če boste vsakih par dni pošiljali založniku še popravke in spremembe v rokopisu, vas ne bodo jemali resno.
    Kot pravilno oblikovan in dokončan rokopis šteje:
    1. A4 format (v Ameriki format letter), potiskan enostransko (da, natisnjen z računalniškim tiskalnikom, ne napisan na roko!)
    2. avtorska stran ima 1.800 znakov (30 vrstic po 60 znakov). Avtorska pola ima 16 avtorskih strani. V Sloveniji ste plačani od znaka (pole), v Ameriki od besede. Presledek šteje kot znak.
    3. na prvi strani je naveden naslov, zvrst in vsi kontaktni avtorjevi podatki.
    4. na vseh ostalih straneh je v glavi naveden avtorjev priimek in naslov dela, v nogi desno številka strani
    5. besedilo je poravnano levo
    6. načeloma uporabite pisavo Courier 12 pik, nekatere založbe hočejo Times, a to posebej navedejo na svoji spletni strani
    7. besedilo mora biti čistopis, torej brez krac in popravkov
    8. preden besedilo natisnete, morate čezenj pognati črkovalnik
    9. listi ne smejo biti vezani, če ne prenašate razsula, potem jih spnite z razporkami (vprašajte v papirnici, kaj to je)
    10. rokopis date za vedno, torej ga načeloma ne pričakujte nazaj
    11. v besedilu seveda uporabite naslove in mednaslove, recimo s krepko pisavo, velikost 18 pik, a izogibajte se barvam in okraskom
  2. pojdite v knjigarno in se razglejte med objavljenimi knjigami. Poiščite založbe, ki objavljajo knjige tistega žanra, v katerega sodi vaš rokopis. Kajti nima smisla, da priročnik o raketah pošiljate na Kmečki glas, priročnik o cvetači pa na Tehnično založbo. Sestavite seznam. Na cobissu preverite, kaj izbrane založbe še objavljajo ali najdite druge založbe, ki objavljajo podobne knjige.
  3. v vsaki knjigi mora biti natisnjen kolofon. V njem piše ime urednika in naslov založbe. Dodajte podatke na seznam.
  4. vsakemu uredniku na seznamu pošljite pismo in rokopis. Seveda ne bo odgovoril.
  5. Pokličite po enem tednu in naj vas zvežejo z urednikom. Ko ga dobite, le preverite, če je prejel rokopis in izsilite od njega obljubo, do kdaj ga bo prebral. Seveda ga ne bo. Zapišite datum na seznam.
  6. Kličite točno na obljubljeni dan. Prosite za nov datum.
  7. Ponavljajte, dokler se urednik ne zlomi pod občutki krivde in prebere rokopis. Če ga zavrne, sprejmite brez krikov in živčnih zlomov ter se zahvalite za branje. Če ima urednik celo pripombe, potem je rokopis mogoče zares prebral. Pripombe poslušajte, zabeležite in presodite, če so vredne upoštevanja.

V Sloveniji načeloma obstajajo naslednje vrste založb (nazive v narekovajih sem si spomnil sam in niso uradni), kar morate upoštevati in če lahko izbirate, izbirajte na podlagi svojega časa in denarja.

  1. "velike založbe" - ne vložite nič denarja, nekaj malega ga celo dobite. Založba z vami podpiše avtorsko pogodbo, če gre za prvenec, ponavadi tako jamrajo, da vam nič ne plačajo. Rokopis bo šel v ustaljeni postopek in ven bo prišla knjiga, torej se ne boste prav nič več trudili. Nimate nobene besede o oblikovanju in videzu knjige.
  2. "knjižničarske založbe" - ne vložite nič denarja, plačani ste s knjigami. Tovrstne založbe imajo utečeno prodajo knjižnicam, s tem verjetno pokrijejo stroške, vam pa dajo določeno število knjig, recimo nekaj sto. Knjige morate torej sami prodajati, če jih želite spremeniti v denar.
  3. vanity press - plačate vse. Star ameriški izum prihaja tudi k nam. Založniku plačate, da vam izda knjigo. Lahko se potem zmenite za odstotek od prodaje ali pakete knjig, ki jih boste prodajali sami. Pri nas je v takem primeru bolje, če greste kar k "knjižničarski založbi". Ker jih plačate, vam izpolnijo tudi želje o videzu in oblikovanju knjige.
  4. samozaložba - vložite denar, vendar je tudi ves dobiček vaš. Vložiti pa morate tudi zelo veliko časa, kajti na ta način ste sami svoja založba. Z računovodskega stališča rabite podjetje, društvo, zavod ..., skratka nekoga, ki bo izstavljal račune. Potem najdete lektorja, oblikovalca, stavca, najbolj ugodnega tiskarja, se zmenite, dobite knjige, jih ponudite vsem knjižnicam, pokličete vse večje knjigarne, ki v Sloveniji še prodajajo knjige (ni jih veliko), skratka, vložiti morate ogromno časa. Priporočam samo v treh primerih:
    a) nimate denarja, imate pa čas (čas = denar)
    b) smatrate, da bo knjiga taka uspešnica, da si boste krepko napolnili žepe. V tem primeru res nima smisla omogočiti zaslužek založbi, če lahko obogatite sami. Ampak sami tudi tvegate.
    c) ste lastnik medija z veliko bralci in boste knjigo lahko zastonj reklamirali.

    Če se odločite za samozaložbo, na spletni strani NUK izpolnite vprašalnik za dodelitev ISBN oznake, iz katere izdelate črtno kodo, ki bo natisnjena na hrbtni strani knjige. Na e-naslov cip@nuk.uni-lj.si pošljete datoteko z zadnjim korekturnim izvodom, in zaprosite za dodelitev CIP-a in ISBN-ja. Ko knjigo natisnete, morate NUK-u dostaviti 4 izvode, če ste sami financirali izdajo, če ste uporabili javna sredstva, pa 16 izvodov. Ceno morate navesti na ali v knjigi. 

Še nujen podatek: 1000 izvodov je za literaturo v Sloveniji že velikanska uspešnica! Pravzaprav je že 600 izvodov daleč nad povprečjem. Žal. Honorarji so bolj nizki, seveda. A paziti morate na bistvo: sploh niso honorarji, marveč "nepovratni predujmi". Torej vedno podpišete pogodbo za odstotek od prodaje, recimo 7%, nakar vam založba vnaprej izplača ta denar za določeno število izvodov, čeprav knjiga niti natisnjena še ni, kaj šele prodana. Zatorej vedno poglejte, za koliko izvodov ste prejeli predujma - ponavadi napišejo 5000 ali kaj takega. Ker je 1000 že velika uspešnica, bo torej predujem ves in edini denar, ki ga boste dobili. Je pa res, da vam za preostalih 4000 izvodov ne bo treba vračati predujma, razen, če niste podpisali res posebne pogodbe.
Odstotek od prodaje se načeloma računa od cene knjige, ki jo dobi knjigarna, torej brez marže - če zraven odbijajo še stroške tiskanja ali kaj podobnega, so sumljivi!

Skrbno preberite pogodbo z založbo, predvsem del o materialnih avtorskih pravicah. Založbe, predvsem velike, vam s pogodbo ponavadi vzamejo (delne ali celo vse) materialne avtorske pravice! (če bo iz vaše knjige nastal film, bo denar šel založbi, ne vam. Prav tako pri tujih prevodih, itd.) Veliki so ravno zategadelj, ker ste vi tako majhni.

Vedno preverite, če založba mogoče ni dobila za vašo knjigo subvencije, vam pa pozabila to omeniti!

Spremljajte razpise Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, kjer vedno tudi lahko pogledate rezultate razpisov.


Tujina (predvsem Amerika in Anglija)

Literatura:

Najprej potrebujete prevod. Po mojih izkušnjah boste do kvalitetnega prevoda prišli izjemno težko. Poudarjam: izjemno težko. In drago bo kot zlati pes. (Še moj osebni seznam prevajalcev, s katerim imam zelo slabo izkušnjo in vam jih toplo odsvetujem: Nikolai Jeffs, Urška Zupanec.)

Dosti priročnikov svetuje, da za začetek daste prevesti povzetek vašega dela in največ prva tri poglavja. Hm, po mojih izkušnjah bi svetoval drugače: prevedite cel rokopis. Če bi namreč nekdo pokazal zanimanje, potem preprosto ne morete reči, ja, veste, imam prevedena le tri poglavja, se javim čez kako leto - do takrat bodo že pozabili na vas.

Pripomba (sam nimam teh izkušenj, le beležim): Obstajajo prevajalske agencije, recimo myGengo. Če obtičite s slabim prevodom, si mogoče lahko privoščite popravljanje kar v eni od spletnih lektorskih agencij - tale je ameriška: EditAvenue. Ali pa si privoščite različne stopnje uredniškega dela, tule je cenik: EFA: Resources: Editorial Rates)

Ko imate dober prevod, boste hitro ugotovili, da založbe ne sprejemajo nenaročenih rokopisov - kar pomeni, da jim lahko rokopis pošlje le agent (zato sem posebej omenil Ameriko in Anglijo, kjer pač velja sistem agentov - v drugih državah je lahko drugače). Torej morate najti literarnega agenta. (pojavljajo se v različnih oblikah, od velikih podjetij do takih, ki skrbijo samo za par pisateljev)

Ravnajte takole:

  1. Pripravite kratko predstavitveno pismo, v katerem v enem odstavku predstavite sebe, v drugem pa svoje delo.
  2. Izberite kakih deset agentov in jim pošljite pismo. Agente lahko izberete z večih seznamov, recimo iz Directory of Literary Agents ali pa iz seznama Association of Authors' Representatives. Obstajajo tudi posebni imeniki literarnih agentov, v katerih je točno navedeno, katera področja kdo pokriva in če sploh sprejema nove rokopise - če jih ne, potem verjetno nima smisla pošiljati karkoli. Prav tako nima smisla poslati knjigo poezije agentu, ki zastopa samo avtorje kuharskih knjig. Imeniki ponavadi pokrivajo posamezno državo. Recimo Writer's Market za Ameriko, Anglijo in Handbuch fuer Erstautoren za Nemčijo.
    Na agentovi spletni strani preveriti, če še deluje in če trenutno sprejema rokopise.
    Uporabite pa lahko posebne agencije, ki vam - za plačilo, seveda! - svetujejo, kateri rokopis je primeren za katerega agenta, recimo Writer's Relief.
  3. Zabeležite si komu ste kaj poslali in kdo je kaj odgovoril, da ne bi vsega pomešali in nadlegovali istih ljudi večkrat zapored.

Če kak agent pokaže zanimanje za vaše delo, vam bo že poslal navodila, kako ravnati dalje. Ponavadi zahtevajo kratek povzetek ali prvo, največ tri poglavja rokopisa. Kako pripravite rokopis, piše tule. Molk pomeni negativen odgovor.

! 

Pazite samo na eno pravilo: agent, ki zahteva plačilo, je sumljiv! Nikomur ne plačajte nič. Agenti so plačani od učinka, torej od prodaje literarnih del založnikom.

 

Nasvet za scenariste (no, in ostale tudi): če vas skrbi, da bi vaše delo ukradli, ga najprej registrirajte pri WGA in/ali hkrati še pri USCO in potem pišite zraven naslova dela tudi registracijsko številko (v Angliji pa pri The UK Copyright Service).

Če že sanjate o tem, kako boste iz Amerike s tankerji vozili vreče denarja, preberite poročila tistih, ki so knjige uspešno objavili in se uvrstili celo na lestvice uspešnic:

Ne odnehajte prehitro. Stephen King je bojda dobil nekaj sto zavrnitev. Še vedno pa lahko ravnate po standardni slovenski metodi, in najdete založnika, ki ga boste plačali, da vam izda knjigo (glej vanity press). O tem sem davno tega pisal tule.

Kratke zgodbe

Ameriški založniki nočejo knjig kratkih zgodb, zato jih nočejo niti agenti. Tovrstna knjiga lahko izide le, če si je avtor ime priboril s številnimi objavami po revijah. Pri čemer so v Ameriki revije točkovane po pomembnosti, recimo tule ali pa tule. Na spletni strani vsake revije so napisana pravila, če, kdaj, kako in kakšne zgodbe sprejemajo. Pravijo, da je sto zavrnitev za en sprejem normalna mera.

Seznami revij:

Stvarna literatura

Za stvarno literaturo (priročniki, ...) pravzaprav veljajo ista pravila, le da ne prevajate celega besedila, marveč predlog tega, kar boste naredili. Ponavadi kratek opis, kazalo in nekaj vzorčnih poglavij, ponavadi prvi dve.

Agencije itak napišejo pravila igre, primer: Submissions — Blake Friedmann ali pa še bolj podrobne: Nonfiction Proposal Guidelines.

Elektronske knjige kot samozaložba

! 

Amazonov bralnik Kindle (še) ne podpira slovenščine! Torej s slovensko knjigo ne morete na takorekoč standardni bralnik!

 

Zelo hitro lahko svoje besedilo pripravite kot e-knjigo. Pač sledite navodilom, ki jih je pripravil Amazon (še enkrat: ne sprejema knjig v slovenščini!) ali Apple ali kogarkoli ste že izbrali za distribucijo (najverjetneje pa vse, saj želite svojo knjigo imeti povsod). Vedeti morate, da distributer pobere od 30 do 70% prodajne cene.

V Sloveniji je verjetno najbolj uveljavljen Biblos, kontaktirajte jih, kako in kaj.

A e-knjig v samozaložbi je dobesedno na milijone. Ostane vam torej najtežji del posla, kako vaše delo toliko spromovirati, da ga bodo začeli kupovati. Nasveta nimam; če bi ga imel, bi užival na tropskih plažah.

Dežele brez agentov

Slovenija je dežela brez agentov, torej veljajo podobna pravila tudi v tujih deželah, kjer se ne morete obrniti na agenta, morali se boste na založbo. Odpeljite se v glavno mesto, najdite največjo knjigarno in preglejte knjige, ki se prekrivajo z vašim področjem. Izpišite imena založb in kontakte.

Še bolje: najdite lokalne poznavalce, ponavadi so to prevajalci in prevajalke.

Povezave:

 

Zadnja posodobitev: 10. april 2016


Miha Mazzini