Miha Mazzini: Otroštvo


Avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah

Slovenija: Goga, 2015, 236 strani, ISBN: 978-961-277-096-9.
Spremna beseda: Dijana Matković

Nagrada Kresnik za najboljši roman leta 2015!

Preberite pogovor za Siol: Spomini gredo skozi telo in skozi telo se jih je treba spomniti.

Preberite pogovor za Delo: Odšel sem tja, kamor si večina ne upa.

 

S platnice:

Otroštvo je avtor podnaslovil kot »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«. Roman, ker vseskozi srečujemo istega dečka, isto usodo, katere nadaljevanje smo spoznali še v nekaterih drugih, že napisanih Mazzinijevih romanih, predvsem Kralju ropotajočih duhov. Zgodbe, ker so spomini na najzgodnejše otroštvo takšni kot podobe iz sanj … resničnosti so trdna tla izpodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, včasih groteskno smešnih slik. Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira, pa spet oživi – usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vrača tudi še dolgo potem, ko že leži na pokopališču (pod nagrobnikom z napačnim imenom). Potem so tu še (pre)pogumni prijateljčki iz dvorišča, zagrenjena, večno odsotna mama in strici, med katerimi igra očetovsko vlogo Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebiš.«

»Otroštvo je Mazzinijeva najbolj tenkočutna in pretresljiva knjiga doslej.« Dijana Matković v spremni besedi.

Poslušate lahko tudi pol urno radijsko oddajo o romanu, ki jo je pripravila Tina Kozin. Kliknite sem.

Kupite lahko kot:
Otroštvo, prva izdaja


Kazalo:

11 Spomniti se pomeni narediti zgodbo
Uvodni esej je bil napisan za slovensko/italijansko zbirko Koderjana.
28 Srečne družine, beli zobje
42 Porod
54 Trije krogi smrti
66 Navigacijski sistem progastorepega kljunača
76 Modra je barva svobode
92 Nekaj, o čemer vsi govorijo, nihče pa tega še ni videl
106 Vlaki
114 Stric Vinko
118 Stric Jule
124 Stric Bruno
128 Solze
138 Čriček
154 Stala je tam, v svoji najboljši, rdeči obleki
166 Žalost zamrznjenih gora
178 Marija Novak
190 Avro lancaster
206 Prerokba
215 Dijana Matković: Realnost vs. fikcija ali dva tipa norcev

Predgovor: Spomniti se pomeni narediti zgodbo

Stara mama je sedela na zadnjem sedežu, mumificirana, in se smehljala. Nisem čutil strahu, ker vozim truplo, le rah lo nelagodje. Ustavil sem pred mejnimi zapornicami in ko me je policist vprašal po potnem listu, sem mu ponudil babico. Odkimal je in mi nakazal, naj se pomaknem do carinika. Tudi ta je ni hotel. Odpeljal sem se v dolino in jo poskusil oddati v zdravstvenem domu. Niso je sprejeli. Zapeljal sem do bolnice, prav tako brez uspeha, potem pa sem se zbudil z jasno mislijo, da moram nadaljevati tisto, kar sem začel v sanjah – staro mamo moram odložiti, jo pustiti za seboj. Jasno mi je bilo, zakaj so se sanje začele na mejnem prehodu. Nona, kot sem klical babico, je umrla maja 1984. Pred leti sem se že odselil od doma, Jugoslavija in njena meja sta še obstajali, mobilnih telefonov pa še ni bilo. Preskrba z osnovnimi potrebščinami je v socializmu pomenila nakupovalne izlete prek meje vsaj enkrat na mesec in tistikrat sem šel kar z avtobusom. Policist, ki je vstopil, je zaklical, če je mogoče na avtobusu Miha Mazini (narobe je izgovoril priimek, seveda) in ko sem se javil, mi je sporočil novico. Za vsak primer se je zaklenil v uradno obnašanje, a na preži, kako se bom odzval. Na dnu njegovih oči nelagodje, raje bi počel kaj drugega. Pomislil sem, še sreča, da je dočakala takšno starost, da ni umrla prej, takrat bi me strlo. Sedaj sem odrasel in mi je vseeno. Mirno lahko pokimam policistu, pričakujoči pogledi potnikov bodo ostali nepotešeni.

*

Glasbeni učitelj mladega Mozarta je bil kar njegov oče. Bojda mu je nekoč dal nalogo preigravati lestvice in odšel spat. Wolfgang je vadil, dokler oče ni zaspal, nato je seveda nehal – a ne po končani lestvici, marveč ton prezgodaj. Oče je v spanju planil pokonci, šel do klavirja, pritisnil manjkajoči ton in se vrnil v posteljo. Mladost ima dve utvari: prva je, da začenja na novo in ni nadaljevanje prejšnjih življenj; druga pa, da lahko zadeve pušča odprte. Odrastemo takrat, ko spoznamo, da smo člen v verigi prednikov in potomcev in da moramo v sebi imeti čim več zaključenih celot. Ko sem stal pred mrliško vežico in sprejemal sožalja, sem si večkrat rekel, kako dobro, da sem sedaj odrasel in do stare mame ne čutim ničesar več. Isto sem si ponovil, ko sem zadnjič pogledal voščen obraz, vdrta lica in štrlečo brado, preden so pričvrstili pokrov krste. In potem, ko sem vrgel simbolično pest zemlje, da je zadonelo. Niti enkrat nisem pomislil, da sem prejel razklenjen obroček, ki pada skozi vejevje mojih nevronov in tone v pozabo, dokler ga telo ne bo izločilo, kot porine na plano trn, z gnojem in bolečino.

*

Minila so skoraj tri desetletja. Nakar sem celo leto vztrajno, četudi ne prepogosto, sanjal, da hodim v klet. Nočem, a moram, ker me je tja poslala stara mama. Krompir je bil njena hrana in klet njegovo skladišče. Začel sem pisati zgodbo Srečne družine, beli zobje in ni mi šlo najbolje. Med predavanji sem izgubljal glas in otologinja mi je rekla, da so se mi na glasilkah pojavili vozlički, moral bi na operacijo. Ko sem zgodbo končal, se mi je glas vrnil in pregled je pokazal, da so vozlički izginili. Elias Canetti je kot otrok nenadoma izgubil moč govora in trajalo je nekaj let in veliko neuspešnega truda zdravnikov, preden je spet spregovoril. Ponoči je namreč šel po vodo in zalotil služkinjo z ljubimcem, ki je potegnil nož in mu zagrozil, da mu bo odrezal jezik, če spregovori. Življenjsko nevarne ukaze si otrok zapomni s telesom, ne z razumom.

*

Pisal sem druge zgodbe, roman, scenarij za film, ko pa sem počasi pričenjal snovati zgodbo Porod, me je zasul baraž ni ogenj psihosomatskih tegob, od aritmije prek bolečin v ledvenem delu, imel pa sem še precej simptomov, ki sem jih potem kar vtaknil v zgodbo; res sem jo rojeval. Jasno mi je bilo, da se je en del mojih možganov odpravil na potovanje. Po času se je pomikal nazaj. A nona v zgodbah še ni nastopila. Pri glasbenih zvezdah starega kova orkester najprej odigra nekaj instrumentalov in ogreje občinstvo, preden se pojavi diva.

*

Po sanjah sem se vprašal, ali je mogoče, da ob novici o njeni smrti res nisem ničesar čutil? Ali pa sem le zamrznil, stoje sredi avtobusa, tega podolgovatega odra?

*

So vprašanja, o katerih ne smemo razmišljati, marveč moramo odgovor občutiti. Dvakrat sem se zaklenil, zaprl vsa vrata, pobral blazino s postelje in se z njo pokril čez glavo. Dolgo nisem mogel nehati jokati. Po žalosti pa je prišel strah.

*

Postal sem pozoren na omare. Ko sem jih gledal, sem čutil pritisk, nemoč in ujetost. Postavile so se mi v sanje, zagledal sem jih med meditacijo. Sledil sem podobi: Odprem, tema. Strah, ki ga premagam, vstopim. V omari sem, teža na prsih; se bom zadušil? Bodo vse cunje padle name in me zadušile? Majhen sem, med obešenimi oblekami. Pogledam proti zunanjosti, vrata se niso dobro zaprla, izjemno svetla razpoka, sij pada na siv mamin kostim. Rokav pri moji glavi, drgne me po obrazu. Nekdo se pogovarja zunaj. Zakaj sem v omari? Sem zaprt zaradi kazni?

*

Sredi noči sem se zbudil, ne da bi se spomnil sanj, le jasno sem slišal šepetajoči nonin glas, kako mi pravi »duša je v telesu kot telo v omari«. Imela je golšo in težko je govorila, služil sem kot njen tolmač. In strah, ta strah. Vedno bolj sem bil prestrašen. Omara je kazen. Pričel sem razmišljati o zgodbi Trije krogi smrti in vedel sem, da z razumskim konstruiranjem ne bom veliko dosegel. Moral sem globlje v možgane, limbični sistem me je zasipal s čustvi in glaven je bil strah. Ampak tam je nona, v kačjih možganih: animalična, magična, strašna. Tako je nastala zgodba, v kateri junak, star točno toliko, kot sem bil jaz, ko je stara mama umrla, pride obiskat dementno babico, ki seveda ravna z njim, kot bi bil še otrok in ga kaznuje tako, da ga zapre v omaro. Tirnice njegove dresure so tako globoke, da se vdre vanje in se ne more več iztrgati; v napadu groze konča zaprt med zidovi, ki bi jih lahko raztreščil že s tem, da bi vstal.

*

Vedno mi je bilo zanimivo gledati obletnice matur, na katerih ljudje, ki so ustvarili svoja življenja, padejo v točno iste vloge, kot so jih igrali v srednji šoli. Spomini so lahko tudi lepljive pasti.

*

Zvezda večera je stopila na oder. Čas je bil za pot nazaj, da končno pridem naprej.

*

V Topolovem sem bil prvič pred leti in ko sem ime vasice vtipkal v GPS, mi je naprava naračunala presenetljivo veliko kilometrov – v ravni črti po zemljevidu je bilo to le na oni strani gora. Zahteval sem ponovni preračun po najkrajši poti. Voilà! Redkokdaj sem videl tako ozke ceste, ki so potem postale kolovozi in gozdne poti ter se v enem primeru celo končale v seniku gorske kmetije (mlademu paru se ob tej priložnosti zahvaljujem za prijazen sprejem in jasne nasvete). Trajalo je precej ur, a res malo kilometrov, in pogled na Topolovo, občutek gnezda v hribovskem gozdu, bi skoraj nadoknadil muke prevažanja. Dokončno jih je odtehtalo dejstvo, da so se domačini čudili, kako sem lahko prišel iz Slovenije, saj se v Trstu dogajajo ne-vem-kakšni visoki obiski in so zaprli meje. Verjetno res, a ne najkrajše poti, kot jo vidijo sateliti. Miha Obit me je že takrat povabil na jesenski teden samote in vabilo se mi je zazdelo primerno, da ugotovim, kam in kako moram odložiti staro mamo. Zdaj sem že vedel, da ne sedi na zadnjem sedežu, marveč se mi seli po telesu.

*

Razumem pisatelje, ki se raje zapijejo in zadrogirajo, kot da bi se lotili poštenega vrtanja v same sebe; vrtanje boli in nikoli ne veš, kaj boš našel. Nafta je črna in smrdljiva in veliko predelave je potrebno, preden postane uporabna. Najlažje je odnehati po površinskih kopih, sploh, če so že ti finančno zelo uspešni. Ta skušnjava me žal ni doletela. Miha Obit mi je povedal, da je vas precej zapuščena, stare gospe, ki so bile njena duša in pogon, so pomrle. Tam me še pes ne bo povohal, sem pomislil. Na tihem mi je ustrezalo, imel sem zmenek s čisto določeno staro gospo in vsake toliko časa me je z valom fizičnih tegob spomnila nase.

*

Stazione di Topolò/Postaja Topolove piše na spletni strani in poševnica med jezikoma označuje strmino klanca, ki vodi do vasi. Gozdovi so vsenaokrog in ko se sonce pomika čeznje, se barve krošenj spreminjajo v dolgih, počasnih potegih. Spomnim se konca Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca; ko se junak vda, seveda, zakoraka v gozd in izgine v njem. Nisem prišel odnehat, nisem se prišel izgubit; prišel sem utret poti v goščavo.

*

Grozdje pod hišo je zrelo, pohlepno sem se ga najedel. Sedim na postelji in gledam v oblake, ki jih prekriva mrežasta zavesa. Dež zaprasketa po trti. Zvok, tako enostaven, a hkrati lep v svoji množini; trudim se dihati čim tišje, da ga ne bi oskrunil. Ko se meglice dvigujejo, se nazadnje umaknejo izpod listov trte.

*

Če je roman Kralj ropotajočih duhov (2001) govoril o mami in meni, ko sem bil star dvanajst, bo tole, kar bo nastalo, če bo – vedno prisotna misel pri vsakem ustvarjanju –, o prvih petih letih življenja, ki sem jih preživel s staro mamo. Ključna leta osnovnega programiranja možganov. Razmišljam o strukturi – ta ni drugega kot lestev, ki jo vržemo v razburkano morje sredi viharja. Če je ni, otepamo z rokami in se nimamo ničesar oprijeti. Vse okrog nas je potem val, udar, vse preveliko, presilno in ko in če se vihar poleže, ostanemo le s peno med prsti. Struktura je plezalčev oprimek, nekaj trdnega, po čemer lahko lezemo korak za korakom. Nočem in ne morem pisati romana. Pri dvanajstih so možgani že dovolj zreli za daljše zgodbe, sploh pri otroku, kot sem bil jaz – pobeglemu v imaginarni svet, ki je že kako leto ali dve prej prebral vse, kar se je v otroški knjižnici prebrati dalo in se je preselil v del za odrasle. A prva leta življenja so le prebliski, podobe, prizori. Kratke zgodbe, torej. Kaj, če sestavim seznam teh prebliskov in jih ne povežem v roman, marveč okoli vsakega napletem zgodbo, pri čemer se ne oziram na utvaro ni bilo/je bilo/tako je bilo. Poblisk spomina kot izhodišče. In če grem po tej lestvi in okoli vsakega klina napletem zgodbo, mar ne dobim neke vrste romana?

*

»Boy meets girl, boy loses girl, boy regains girl,« je najbolj razširjena formula ameriške scenaristike. Prvih pet let sem preživel z nono, potem so jo k sebi vzeli njeni sinovi in jo vrnili čez kakšno leto. Otrok ima babico, otrok izgubi babico, otrok spet dobi babico. Le on ni več isti po celem letu brez nje, saj je med tem okusil celodnevna divjanja po dvoriščih med bloki, dobil je občutek svobode. Težko je pokorno sklanjati glavo, če ga imaš.

*

Vstanem, se pretegnem in si grem delat sendvič. Ko prerezano polovico štručke prekrivam z odejo mortadele, zacvili. Visok in tenak glas, lahko bi bili tudi zarjaveli tečaji, ki jih je premaknil veter. Odprem vrata.

Če je kruh zelo dober, ne pogrešam mortadele. Tudi vse naslednje dni, ob isti uri, istem gibu.

*

Donatella povabi na večerjo, prideta tudi njena hčerka in mladenič, ki pripoveduje o tem, kako je dva meseca hodil po gorskih kmetijah in živel od dobrote tujcev. Kako dober občutek je prositi, pravi; razumem ga, četudi mi govori o nečem, kar mi je najtežje od vsega. Če ne izkusiš dobrote domačih, težko zaupaš tujcem.

*

Občutek sedenja na robu sveta. Tiho in samotno je in ko včasih stol zaškriplje, poslušam, če se mogoče v daljavi ne oglašajo duhovi. Les prasketa v peči; struktura je zapisana, strah se počasi umika. Občasno ne zdrži in znova skoči vame, tokrat z mislimi o ogljikovem monoksidu. Strah je prva asociacija, ki jo imam ob stari mami. Druga je toplina njenega objema. Problem ni bil toliko v tem, da sem si ga prislužil redko, bolj v tem, da zanj nisem imel jasno določenih pravil. Postajam jezen.

*

Bojim se lastnega besa. A čustva so kot paket kart, ki nam je bil dodeljen, in skrivnost uspešnega bivanja je v tem, da jih vlečemo na plano ob pravem času; vse drugo je le povzročanje tuje in lastne nesreče. Eden od prizorov, ki ga nisem nikoli pozabil, kar me preseneča, in je zato pristal na seznamu, okoli katerega bom zgradil zgodbo, je brca, s katero sem nono zadel v golen. Zastokala je, jaz pa pobegnil. Prvih pet let sem preživel z njo, a v množici duhov, duš, prekletstev, prepovedi in Življenja svetnikov, edine knjige, ki jo je neprestano prebirala. Vladavina memento mori, bivanje ad sanctos. Potem so jo odpeljali njeni sinovi, o solze, a nenadoma sem postal (skoraj) navaden otrok, kar je tista leta pomenilo celodnevno pojanje okoli blokov, dirkanje s kolesi, eksplozijo vonjev in barv. Nato so nono vrnili in hotela je vzpostaviti prejšnje stanje. A urok je bil prelomljen in četudi sem se strahotno bal božje kazni, žvepla in pekla, s katerim mi je grozila, sem si pot na plano izboril z brco. Dolgo časa po tem sem si ogledoval nogo in čakal, kje se bodo pojavila znamenja sušitve.

*

V eni noči napišem Navigacijski sistem progastorepega kljunača, zgodbo, v kateri se deček prvič upre stari mami. Pripoved je povsem avtobiografska, četudi v njej ni ničesar, kar bi se res zgodilo. A bes, ki izbruhne v upor, je notri, tako kot mora biti. Naloga literature niso trači, marveč uvidi. Vse si moramo izmisliti, da ujamemo resnico.

*

Federico Fellini je leta 1961 dejal, da bi bili najprej zadovoljni s fotografijami z Lune (kar se je zgodilo osem let kasneje), ampak potem bi morali tja poslati pesnika, da dobimo uvid, kako je zares v vesolju.

*

Samo enkrat grem na pokopališče s tremi križi nad vrati in skupnim grobom italijanskih in slovenskih partizanov v kotu. Vsako jutro in zvečer pa do kapele, v kateri ima Jožef (?) preveliko čelo, Jezus pa odrasel obraz na majhnem telesu. Videti sta, kot bi ju izklesali iz siporeksa, mogoče celo stiropora. Jožefu se vidi, da je tesar, močan je. Jezusa drži v dlani, ne da bi se trudil in utrudil. Strmim v prste, samo štiri ima. Si je mezinec odrezal pri svojem delu ali pa kipar ni bil perfekcionist? Razmišljam o fotografiji, ki sem jo našel kot otrok in iz katere je mama odrezala vse, razen moške roke na mojem ramenu.

*

Žalost zamrznjenih gora je zgodba o otroku, ki najde fotografijo očetove roke. Ko se nekoč vrača iz šole, naleti na moškega, ki se mu štrcelj konča točno tam, koder so na sliki rezale mamine škarje.

*

Če grem na vrh hriba, lahko ujamem slovenski telefonski signal. Pregledam elektronsko pošto, opravim klice. Nekoč zvonovi začnejo cel koncert, a ko se spustim do cerkve, je zaklenjena. Sedim na klopci in strmim v deteljo, ki pokriva pobočje. Odraščal sem med posušenimi rastlinami. Videti so bile kot nona, krhke in sivkasto bele. Še živo rdeči šipki so potem neli in bele dlačice so prilezle iz njih. Ko smo se v šoli učili o turških vpadih, sem se spomnil na naju z nono; midva sva bila Turka. Kar nenadoma je vstala in pričela nabirati plastične vrečke, ki jih je vedno skrbno hranila, poravnane, zlikane z dlanmi. Z njimi je napolnila cekar in šla sva. Mimo blokov, ob železnici, mimo lesenih barak, ki so jih imenovali Baza, naprej do travnikov, ki so odprli kotlino in sredi katerih je vijugala reka. Do nje nisva šla, ker ugrablja otroke in jih vrača napihnjene, z jeguljami, ki jim padajo iz očesnih dupelj, in krapi, ki se jim režijo iz grla. Naplenila sva vse, kar je nona imela za zdravilne rastline. Razgrnila jih je po vseh omarah, da je garsonjera dišala po senu, na balkon pa je razpostavila prerezane šipkove jagode, kot jim je rekla in iz njih je res kuhala čaj; ne spomnim se, da bi zdravilne rastline kdaj uporabila. Jeseni so balkon napolnili jabolčni krhlji. Počasi so temneli in čebele so se opotekale po njih, muhe pa so se zaganjale vanje. Krhlje je stresla v plastične vrečke in jih zaklenila v kredenco. Bili so nagrada, ne obed.

*

Morala sva čez most in nekoč se mi je v cepišču tirov zataknila noga. Trenutek, ko sem ugotovil, da ima nona raje Boga kot mene, Nekaj, o čemer vsi govorijo, nihče pa tega še ni videl. Zavem se, da strmim v deteljo okoli stopal in iščem štiriperesno. Nikoli je še nisem našel. Tudi v Topolovem ne.

*

Naredim seznam trnov, kot sedaj imenujem tiste prebliske iz spomina. Ne vem še, kako jih bom uporabil, a sestavil sem lestev, po kateri bom plezal. Dobra novica pa je, da imam že naslov celotne zbirke: Otroštvo. Enostavno in predvidljivo, a vsak od nas mora skozenj. Če Bog da, ga napišem v enem letu.

*

(Nona ni uporabljala prihodnjega časa, marveč sedanjik + »če Bog da«, kajti menila je, da prihodnost ni v ničemer odvisna od nas.)

*

Pisanje ni terapija, nikogar še ni ozdravilo. Lahko je le znak premikov, ki se napovedujejo, drobnih tresljajev magme, ki išče izhod. Ustvarjanje nam nudi odmik in zanos osredotočenja, ki lavo pospremi v strugo, ki smo ji jo pripravili. Naš psihični trn pričnemo enačiti z ustvarjanjem in potem nam le še korak manjka do misli, ki je v krščanskih deželah zelo priljubljena: za ustvarjanje moramo trpeti; poglejte, kako zelo je trpel Jezus, sin največjega stvaritelja! In tako se bojimo izgubiti svoj problem, saj zmotno mislimo, da brez njega ne bomo več ustvarjali. Zato stojim na hribu in ker je signal slab, stopim na prste, da prikličem terapevta in se zmenim za termin.

*

Rilke si ni upal: »Če izgubim svoje demone, mar bom izgubil tudi angele?« Agee ni zmogel, saj s terapijo »njegova duša ne bi bila več njegova«. Kipling se je bal introspekcije; v sebi, je menil, ga čakata zlom in norost. Beckett je okleval, dokler ga v terapijo niso prisilili izpuš čaji, turi, panični napadi in razbijanje srca. Greene je po terapiji izjavil, da mu je pomagala k boljšemu ustvarjanju.

*

Neko dopoldne se s slovenske strani hriba spusti v vas kolona šolarjev in vljudno pozdravi: »Dober dan!« »Dober dan!« odvrnem in šokirani so – celo v tako odročnih krajih, vzklikne eden, govorijo slovensko!

*

Seznam je končan, še dve zgodbi napisani, nekaj zasnovanih, čas je za pot domov. Do doline so štirje kilometri zelo strmega klanca. Vžgem avto in počasi speljem, le nekaj metrov, preden se cesta prevesi. Nato prestavim v prosti tek. Ne rabim več motorja, sile, ki so bile in bodo, me premikajo in pospešujejo. Paziti moram le, da ne bom prehiter, zaviram pred ovinki nad prepadi, ki bi me pogoltnili. Ne upočasnjujem ob padlih vejah, ki jih je za seboj pustila nevihta, hrskajo pod kolesi in njihova notranjost se mi posveti v vzvratnem ogledalu. Potujem. Stare mame ni na zadnjem sedežu, presedla se mi je v glavo. Vem, da se bova pogovarjala dolgo časa, preden pripravim knjigo, posteljo za spomine, vsak list rjuha, ki hkrati odkriva in zakriva, in jo preselim vanjo. Nekatera bitja so v svojem obstoju deležna popolne preobrazbe: živijo kot ličinke, bube in metulji, recimo. Ljudje dostikrat gledamo na svojo mladost, kot bi se zgodila nekomu drugemu, kot bi bila prva stopnja metamorfoze, ki ji sledita še odraslost in starost. Pisatelji smo edini, ki lahko tujim življenjem dodamo še dodatno razvojno fazo. Ko sem spoznal svojo staro mamo, je bila fanatičen vernik; nekoč prej je že zlevila svojo mladostno kožo radoživega dekleta. Odšel sem že od doma, ko se ji je zgodilo tisto, kar napovedujejo v enciklopediji: »Pri tem procesu igra veliko vlogo nadzorovana celična smrt,« pod geslom »buba«, ki jo označuje kot »negibljivo fazo«. Nona je v njej vztrajala skoraj tri desetletja, preden je bila pripravljena na naslednjo pretvorbo, za katero je potrebovala mojo pomoč. Vse tisto bivanje v garsonjeri bi lahko opravila tudi sama. Gibanje se je pričelo in ne morem obstati sredi klanca. Čaka me delo. Opraviti moram tisto, kar strokovno opišejo takole: »Zgodijo se obsežne spremembe telesne zgradbe; nekateri organski sistemi (npr. živčevje) se lahko popolnoma razgradijo in vzpostavijo na novo.« Svojo staro mamo bom iz trupla in čustva lastne izkušnje spremenil v zgodbo. To je največ, kar ljudje lahko postanemo po smrti

Miha Mazzini