Sladke sanje

35 mm, 110 minut.

Snemanje naj bi pričeli že 1. oktobra 1997, a je seveda prišlo do zapletov. Kakšnih, preberite tule. Scenarij je bil medtem objavljen v knjigi Danes na sporedu.

Snemanje se je končno pričelo 4. aprila 2000.

Film je doživel premiero na filmskem festivalu v Portorožu 30. marca 2001 in dobil naslednje nagrade:

  1. Nagrado Vesna za najboljši celovečerni film
  2. Nagrado Vesna za najboljšo igralko - Veronika Drolc
  3. Nagrado Vesna za najboljši scenarij - Miha Mazzini
  4. Nagrada Synchro filma za producenta najboljšega filma - Franci Zajc
  5. Nagrada Društva slovenskih filmskih kritikov za najboljši film festivala
  6. Nagrada revije Stop za igralko leta - Veronika Drolc
Sledile so še mednarodne nagrade:
  1. Posebna nagrada za filmski dosežek na 3. mednarodnem festivalu v Motovunu (2001)
  2. Zlata palma za najboljši film na Mostra de Valencia XXII (2001)
  3. Nagrada mednarodnega kritiškega združenja (Fipresci Prize) v portugalskem Setubalu (Troia Film Festival, 2002)
  4. Glavna nagrada "Der Heinrich" na Filmskem festivalu v Braunschweigu, Nemčija (2002)

Nekoč,
v divjih šestdesetih,
v majhnem stanovanju,
je stric Vinko zaplesal twist ...

 

 

Precej kasneje je njegov sorodnik pričel brskati po družinskem albumu ...

Dolgo nisem vedel, zakaj ne maram hoditi v gledališče. Kar je v teh krajih vsaj, ahm, moralno dvomljivo. Potem pa sem ugotovil, da me ne zanimajo drobne postave, ki tekajo sem ter tja in se zlagajo v dovršene kompozicije. Ne brigajo me. Edino, kar hočem videti, so obrazi. Izraz, pogled; skratka, bližnji plan.

In kje so obrazi razpostavljeni bolj na ogled, kot v prastarih družinskih albumih? Še več: njihovi nosilci so povečini že mrtvi oziroma nosijo že povsem spremenjene obraze. Največji sovražnik obrazov, ki so se včasih pripravljali na ovekovečitev, pa ni bila tehnika, marveč fotograf. S svojimi retušerskimi posegi jih je vse po vrsti naredil lepe - zradiral je pomanjkljivosti in še kaj dorisal, če je bilo treba. Iz vseh je naredil male, drobne voščene lutke. Zato pač vem, kaj me v družinskih albumih čaka in le redko me kaj preseneti.

Predstavljajte si: listate porumenele strani, izpod prstov se rahlo usipa prah sprhnelega lepila, ki komaj še drži fotografije na svojih mestih. Retuširani obrazi svečano strmijo predse. Telesa v zagmašnih oblekah jih strumno držijo pokonci. Prva stran, druga, trideseta. Nato pa, sama na celi strani, fotografija - in na njej dva človeka; ne sredi slikanja za zanamce, ne sredi ovekovečenja, marveč sredi življenja.

Hm, tole je moral biti twist. In kaj, če si predstavljam mulca, ki raste v rodbini zadrtih mrtvakov, ima pa enega samega, recimo, strica, ki je žurer sto na uro. In kaj, če... Tako je nastal moj scenarij Sladke sanje.

Hotel sem reči le to: dobra je tista fotografija, ki v sebi skriva vsaj celovečerni film.

 

 

Po petih letih truda, boja in vere na desetine ljudi, je stric Vinko spet zaplesal ...

Tako, kot ni nikoli za življenja.

 

Iz te snovi so sladke sanje.


 

Fotografije iz filma

Fotografije iz zakulisja

Reklamna brošura (PDF datoteka)

Logotip

Spletna stran Miha Mazzinija