Miha Mazzini: Intervju za Sobotno prilogo Dela, 24. januar 2009

Ženske ne gredo z basisti. Razen če nisi Paul McCartney

Na intervju pride deset minut prezgodaj. Visok in glasen. Kmalu simpatičen. »No, enega si le prižgite, potem pa …« Potem pozabi in čez dobro poldrugo uro je mimo tudi zavojček. Miha Mazzini je avtor dvanajstih objavljenih knjig v osmih jezikih in računalniški strokovnjak, avtor osmih priročnikov. Dobitnik številnih nagrad. Zaposlen kot računalniški svetovalec na področju uporabniških vmesnikov za internetne in mobilne aplikacije v podjetju Planet 9. Njegova dela so bila uvrščena v več antologij.

Napisal je tudi dva nagrajena celovečerna filma in je režiser štirih kratkih filmov. Je avtor oddaje Glasba za prave moške, ki se ob nedeljah zvečer vrti na Valu 202. Predava o pisanju filmskih scenarijev. Končal je podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield (Anglija). Trenutno pripravlja doktorsko disertacijo z naslovom Kreativni proces pri pisateljih.

Opazki, da se v njegovih knjigah glavni junak pogosto pojavi v isti stavčni zvezi s stopniščem in žensko – in ta prizor pri Mazziniju pomeni samo eno, beg! –, se glasno nasmeji: »Moški mora iti lovit mamute … No, bom razmislil o tem. Tudi sam sem ugotovil, da ima vsak pisatelj nabor prizorov, h katerim se stalno vrača …« V odlični drami s pesmijo Let v Rim, ki jo trenutno uprizarjajo v MGL-ju, je zapisal, da je pravica čustvena kategorija. Človečnost pa statistično povprečje, sredina Gaussove krivulje, ki jo po osi pomikajo okoliščine. Resignirano pravi, da se zdi sam sebi precej dolgočasen. In da se razživi edino takrat, kadar mu punca speče limonino pito. Jupi!


Ste kaj v sorodu z nekdanjim italijanskim filozofom in politikom Giuseppejem Mazzinijem?

Če gre verjeti družinski legendi pa tudi dokumentom, se je njegov vnuk poročil z mojo staro mamo. S tem se začne roman Kralj ropotajočih duhov in še poročna fotografija je zraven.

Glede na to, da je bil eden od ideologov združene Italije, imate tudi vi v sebi kaj narodnobuditeljstva?

Ideologi pišejo in navadno najdejo nekoga drugega, da se namesto njih tepe. Mazzini je našel Garibaldija. Dobra pozicija. Ampak vaše vprašanje je o dednosti. Arijci pravijo, da moraš biti tri generacije Arijec, da si »čist«. Ta matematika se mi je zdela vedno zanimiva … Sicer pa so analize DNK pokazale, da smo vsi ljudje na svetu potomci samo nekaj prednikov. V eni točki prazgodovine je bilo človeštvo tako ubogo, da je sredi savane stalo pleme z nekaj preživelimi. Spogledali so se in rekli: »Ups, konec je z nami.« Ampak so preživeli. Sicer pa so znanstveniki nekaj časa trdili, da je vse v genih. Potem je bilo modno okolje, vse je v okolju. Potem spet geni itd.

In?

Lahko rečem, da Slovencev ne naredijo geni, temveč večinoma okolje. Tole je preveč prometno geografsko področje za gensko čistost. V pradavnini so se ljudje postavili na dve nogi. Ženski boki so se morali nehati širiti. Kar pomeni, da so preživele tiste praženske, ki so rojevale otroke z možgani, ki se niso v celoti razvili.

Hudiča!

Človeški možgani so glede na opičje sorazmerno nerazviti: sploh kar se tiče čelnega režnja, ki skrbi za razumski in socialni del bivanja. Čelni reženj se najbolj intenzivno razvija nekje do petega leta starosti. Dokaz za to so volčji otroci, ki so jih starši vrgli v gozd. Vzgojili so jih volkovi in medvedi. Če so jih vrgli zelo majhne, v času divjega kopiranja okolice, in so se ti kasneje vrnili v človeško družbo, iz njih nikoli več niso mogli vzgojiti ljudi. Ostali so volkovi. To pomeni, da se v prvih petih letih našega življenja razvije sprednji del možganov, ki nas naredi za ljudi. Se pravi, da takrat vse kopiramo iz okolice. To pa ima tudi posledice. Prva je ta, da se dva zakonca, ki se, na primer, ne prenašata in sta si zoprna, spogledata in si rečeta: ne bo ločitve, ostala bova skupaj zaradi otrok. To pomeni, da bo otrok prek svojih zrcalnih nevronov skopiral tudi proceduro, kako se obnašati v zakonu. Če imaš rad otroke, ni hujšega kot ostati skupaj s partnerjem samo zaradi njih. Teh procedur je ogromno in večina je naučenih v nezavednem stanju otroštva, če lahko tako rečem. In vmes so tudi procedure, ki si jih delimo z narodom. Zadnjič sem na televiziji gledal neko oddajo o prodoru slovenske umetnosti v tujino. Če bi v isti oddaji o isti temi govorili Američani, bi na koncu razpravljali, kako narediti kolonijo na Marsu. Mi pa smo bili priča čudovitemu poskusu: slovenski intelektualci so razpravljali o prodoru slovenske kulture in umetnosti v svet. Krenejo torej z – osvojimo svet! Nato prevrtiš na zadnjih pet minut. In o čem so govorili uro kasneje? O pomenu lokalnih knjižnic, lokalnih kinodvoran in o tem, kaj bodo rekli župani. Slovenec si ne zna stvari zastaviti na veliko. Dajmo raje govoriti o lokalnem vrtičku. Manjša ko je občina, bolj se Slovenec dobro počuti. Tako smo sprogramirani. Ta oddaja je bila nadvse bizarna. Verjetno pa so to redki opazili.

Kaj bi v takšni oddaji o isti temi povedali vi?

Ko sem nazadnje pošiljal rundo rokopisov po svetu, sem opazil izjemno veliko avtorjev z Islandije. Pa imajo manj prebivalcev kot Ljubljana. Kar pomeni, da so sprogramirani, da se izvažajo. Slovenci pa nismo. Slovenci so bolj za previdnost, na malo, preživeli bomo. To je bistvena razlika. Prvo vprašanje pa je, ali se slovenski umetnik sploh hoče izvoziti.

Nekaj jim je že uspelo.

Strinjam se.

Ne nazadnje tudi vam.

Tudi s tem se strinjam. Ampak dajva reči nekaj o narcisizmu, ki je v vsakem od nas, razlika je le v količini tistega nezdravega narcisizma, ki se je odklopil od realnosti in plava med oblaki. Bolj ko je narod maloštevilen, bolj spodbuja narcisizem. Ker pri nas vsak pozna predsednika pa premiera pa župana – mar obstaja Slovenec, ki ne pozna niti ene slavne osebnosti? Ni ga! V predmestju New Yorka prebivalec ve, da je med njim in županom najmanj sto ljudi. Ali med njim in uredniki literarnega časopisa. Slovenski umetnik ima frko: sprašuje se, ali je bolje biti kralj na domačem kupu gnoja ali nihče v tujini. Kar samo pomeni, da se boji tvegati in razkriti nezdravi del lastnega narcisizma.

Rekli ste, če je kaj skupnega v Sloveniji, je to sovraštvo do kakršnegakoli avtorskega dela.

Slovenci smo sprogramirani za to, da smo majhen, nevpliven narod, ki mora obstati na območju, prek katerega hodijo osvajalne vojne. To je ugotovil že dr. Anton Trstenjak: Slovenec je kmet in podeželski uradnik. Nekaj, kar sicer vsak režim potrebuje, a obenem ne izstopa. Slovenci, ki so hoteli izstopati, so se izselili. V Lipičevi kroniki XIX. stoletja pri nas število prebivalcev ne narašča, kljub živahni spolni aktivnosti, saj je bila tretjina prebivalstva nezakonskega. Če imaš narod, ki je sprogramiran, da je neopazen, bodo tistemu, ki bo vstal, rekli, o drek, zdaj nas bodo pa videli! Okupator nas bo videl! Težave bodo. Zato je pa tako težko v Sloveniji graditi stolpnice, ker jih lahko vidi okupator! Kaj šele Plečnikov parlament na hribu! Garaže, OK, to gre, a naš največji kulturni hram je podzemni bunker, recimo. Če kdo naredi kaj takega, da obrne pozornost sveta nase in s tem na Slovenijo, ga najprej slavimo, seveda, a zbudi se starodavno programiranje in človeka takoj moramo ponižati. Spletni forumi zabrnijo od žaljivk: idiot je, tepec, klovn! S tem samo Okupatorju povemo, da nimamo nič z njim, da smo še vedno pridni in nevidni. Tako majhen narod lahko preživi zgodovino samo z izjemno agresivnostjo, ki pa je zažrta navznoter. Saj ven, v osvajalne vojne, ne more biti! Berem oni dan v istem časopisu tri članke: prvi se je spraševal, odkod toliko nasilja v družinah, drugi o tem, zakaj tako agresivno vozimo, tretji pa, zakaj toliko trkov na smučiščih. Potem pa ustanavljajo komisije in pobude, ki seveda ne pomagajo, saj se lotevajo simptoma in ne vzroka, slovenske programirane agresivnosti. Doma so in se zmerjajo pri zajtrku, nato divje odpeljejo na smučišče, se skregajo že v čakalni vrsti, da se potem pobutajo po strminah. Slovenska nedeljska idila. Poglejte samo Muskovo študijo o psihološkem profilu Slovencev. Bile so narejene tri, če se prav spomnim, psihometrične primerjalne raziskave, v katerih so primerjali Slovence, Angleže, Američane, Japonce … Vse tri so pokazale, da Slovenci izstopamo zaradi dveh značilnosti: introvertiranosti, malo, in agresivnosti, zelo. In če nimaš dobrega stika sam s seboj, tega ne boš nikoli spoznal.

Imate dober stik s samim seboj?

Večji del mojega življenja je boj proti osnovnemu programiranju. Moj osebni boj. Zelo počasi in dolgo je trajalo, preden sem opazil stvari, v katerih sem slabo osnovno sprogramiran. In še traja. So stvari, ki so za zmerom.

Niste odgovorili na vprašanje o skupnem sovraštvu Slovencev do kakršnegakoli avtorskega dela.

Sem, mislim. Avtorsko delo je izstopanje po definiciji. In to je v slovenskem programiranju smrtni greh, saj izpostavljamo narod okupatorju, Slovenca pa soočimo z lastnim narcizmom. Zato ne mine razprava o kulturi, da ne bi na plano potegnili tekstilnih delavk kot simbola slovenstva. Do sedaj najnižjo točko sramote je slovensko programiranje doseglo v neki TV-oddaji o pokojninah za zaslužne slovenske umetnike, kjer je starosta slovenskih igralcev moral jecljaje opravičevati sto evrov dodatka, ki ga dobi za življenjsko delo, in ga tekstilne delavke nimajo, kot mu je rjovelo občinstvo. Seveda ga nimajo, zato pa jih lahko zamenja kdorkoli že, od Kitajcev do strojev. Tistega igralca pa ne more nihče. To gre slovenskemu programiranju po neopaznosti hudo v nos. Konkretno: dvajset let sem živel v Radovljici in v vseh teh letih me je moj sosed samo enkrat pozdravil. Nikoli ne takrat, kadar me je videl tipkati. Ko pa me je videl s krampom v roki, ker sem moral nekaj kopati, mi je zaželel dober dan. Delil je z menoj moj trenutek neopaznosti.

Kako je bilo odraščati v železarskem rezervatu, kot ste sami rekli, v časovnem razponu od srednjega veka do soške fronte?

Šlo je za boj za resnico. Odraščal sem v izjemnih razmerah, v glavnem pri stari mami, ki je kar naprej videvala duhove in duše. Vsi so se sprehajali okrog. Videla je nekaj, česar sam nisem videl.

Kaj pa mama?

Mama je imela nekega ljubimca, za katerega je trdila, da ne obstaja, čeprav je hodil okrog. Se pravi, da sem jaz nekaj videl, česar pa ona ni videla. V meni je železarsko pragmatični duh. Nisem intelektualec francoskega tipa. Kot majhen otrok sem si izmišljal poskuse, kako dokazati, ali tam res stoji duša oziroma ljubimec. Poskuse sem delal z blaznim strahom, ne nazadnje gre za upiranje avtoritetam. Tako sem ugotovil, da mi očitno lažejo. Ampak vedel sem, da realnost obstaja. In vse od takrat gre samo za moj osebni boj za realnost. Zato sem malo defekten: ko gledam televizijo, se mi zdi vse tako čudno, da ne morem verjeti. Ta kulturna oddaja, ki sem jo omenil … Gre za stvar opažanja. Že kot otrok sem se moral naučiti opažati, da sem lahko ločil, kaj je realno in kaj ne.

»Pisatelji, ki se bojujejo s svojimi demoni in posežejo po alkoholu, danes to zlorabljajo za izgovor. Ti slovenski pijančki so take lenobe, da se jim ne ljubi bojevati z demoni, marveč se raje vdajo stereotipu.« Koliko to drži?

Nekateri poklici imajo posebna dovoljenja. Recimo James Bond. Ker ima dovoljenje za ubijanje, bo prej ali slej koga ubil. Vsi slovenski pisatelji smo dediči procedur obnašanja, ki nam jih je zapustil Ivan Cankar. Slovenski pisatelj od občinstva dobi dovoljenje za neodgovornost, pijančevanje, neurejenost, trapanje … za infantilnost. Če na slavnostni večerji začnem otipavati dame, bruhati in vtikati lulčka v francosko solato ter sem ob tem pravnik ali politik, je z mojo kariero konec. Če pa sem pisatelj, bo vse v redu. Skušnjava je huda, vedno je vabljivo iti po najlažji poti. Čeprav, naj priznam, nisem noben svetnik. Tudi sam sem iz vsega, kar je slovenskemu pisatelju dovoljeno, obdržal nekaj: na službenih sestankih ne nosim kravate.

Mislite, da je to, da ne spijete niti kozarca alkohola, kakšen poseben standard odgovornosti?

Veliko sem pil, veliko sem kadil, vse sorte …

Zdaj ne več?

Ne, seveda ne.

Zakaj si odtegujete užitke?

Saj si ne odtegujem. Ja, poglejte, če človek počasi viša stik s samim seboj, počasi začuti, kakšen šut je v principu že navaden cigaret. V organizmu se zgodi sto različnih odzivov. In večinoma so neprijetni. Alkohol je konzervans. Konzervira te v istem stanju. Nekdo, ki je star petnajst let in se zapije, je pri štiridesetih isti kot pri petnajstih. Tega nisem hotel. Vem pa, da je to stališče precej nepopularno in čudaško. Vsi zahodni pripomočki so narejeni zato, da ostaneš čim dlje otročji, neodrasel in neodgovoren. Nekontrolirani potrošnik, skratka. Publiciteta pri nas nič ne pomaga, slava je pri nas ločena od bogastva.

Bi se prej odrekli slavi ali bogastvu?

Slavi, absolutno. Ves čas se odrekam slavi.

Zapisali ste, da obstajajo tri, štiri vrste slovenskih pisateljev: eni hočejo pisati kot Cankar, drugi kot Marquez, tretji kot Carver, četrti kot Borges. Kako pišete vi?

Mislim, da se ne zgledujem po nobenem od naštetih. Vedno znova sem fasciniran nad tem, kakšno moč imajo v principu zgodbe. Ljudje smo narejeni za zgodbe. Zato jih danes vsi prodajajo. Ko sem kot mulc razmišljal, o čem bi pisal … Poznal sem ljudi, ki so pisali kot Marquez pa potem kot Borges in nazadnje kot Carver. Pač glede na to, kar je bilo tisti hip modno. Toda že v puberteti sem prišel do odgovora, da bom pisal to, kar bi sam rad bral. To je edini pošten odgovor.

Kaj bi sami radi brali?

Hm, v ZDA je zelo popularna linija zgodb okoli The New Yorkerja. Gre za zgodbe, v katerih se nič ne zgodi. Alice Munro je odlična v tem žanru, ki me sicer načeloma ne zanima.

Kaj pa od slovenskih avtorjev?

V kratkih zgodbah? Niti enega se zdaj ne spomnim. Sramota. Pa sem se prav zamislil …

... in se spomnil na kakšnega Hrvata.

(smeh) Ja, ampak res! Več sem jih bral. Tako pač je. Če vztrajate, vam lahko prinesem zdravniško potrdilo, da me zgodbe, ki so pri nas kritiško cenjene, ne zanimajo. Za svoj doktorat sem delal tudi poskus, da sem v magnetnoresonančnem skenerju bral različne knjige. Ena med njimi je bila tudi zbirka, ki je letos nominirana za fabulo. Na posnetkih se vidi, da z mojim razumevanjem ni nič narobe, vsi pravi deli možganov se osvetlijo, a čustveni deli ostanejo nedotaknjeni. Pri nekaterih drugih knjigah pa seveda poskočijo. Skratka, opravil sem prvo objektivno žiriranje v zgodovini. Naslednje leto damo komisijo v skener in bomo videli, ali jim je zares všeč ali pa gre le za klika-klan kombinacije.

Ste človek domišljije in zanimivo pri vas je, kako hitro in neposredno jo usmerite v kreativen akt. Če gre prav razumeti, ste stavek iz vašega pisma bralcev, objavljenega v SP 11. avgusta 2007, razširili v dramo s pesmijo z naslovom Prst?

(smeh). Ja, v trenutku.

In v njej nastopa največji slovenski živeči pisatelj in oporečnik?

Glejte, bom razložil. Vem, da so v zahodnem svetu kratki in duhoviti odgovori zelo cenjeni. Ampak takoj, ko sem se tega zavedel, se zelo trudim, da ne bi dajal kratkih in duhovitih odgovorov. (smeh).

Torej, glavni junak te drame je Drago Jančar?

Glavni junak je največji slovenski oporečnik. Glavna junakinja je največja slovenska promotorka knjige, potem je pa zraven še največja slovenska mis in največji slovenski gejevski pesnik. To so prave tranzicijske figure!

Je bila že kje objavljena oziroma jo je kdo odkupil za uprizarjanje?

Gledališče Glej jo je izdalo v brošuri, na srečo. Kajti neprestano poslušamo o tem, kako si v naših gledališčih želijo domačih avtorjev s sodobno tematiko. Če bi napisal socialno dramo o nekem luzerju, alkoholiku in bi jo prinesel direktorju gledališča, bi mi rekel: joj, Miha, to je pa tako lepo! Ampak nič več nimam povedati o alkoholiku, luzerju s socialnim stanovanjem, se opravičujem. Vidim pa, kako delujejo največji slovenski oporečniki, največji slovenski njuejdžerji, največji slovenski geji. A če napišem satiro na to temo, sem sam sebe ustrelil v nogo.

Zakaj?

Ker bo vsakemu direktorju gledališča, ki bo to bral, začel teči švic po čelu: »Ojej, ta se bo prepoznal, pa uni tudi.« Zato imamo v Sloveniji toliko socialnih dram o alkoholikih ali nepomembnih japijih. Ker ti ljudje nimajo nobene moči, da bi klicali in težili na filmski sklad ali na kulturna ministrstva in časopise. Zato v Sloveniji ni satire o vladajočih razredih! Sploh o tistih, ki sebe pojmujejo za duhovno luč! Ni ene jebene satire! Toliko sem Jeseničana in toliko starega alternativca, da sem jo šel napisat, jebiga!

Ste jo ponudili kateremu od slovenskih gledališč?

Ja, sem jo! In vsem potem švic dol teče in rečejo, joj, da ni za naš spored in bla, bla, bla. Nihče si ne upa! Testni bralci se valjajo od smeha, Glej jo resnično produkcijsko ne more uprizoriti, a jo natisne, in to je to.

Napisali ste tudi scenarij z naslovom Paloma Negra.

V petdesetih letih je v Jugoslaviji obstajala Mehika. Okoli so hodili sombreri. No, zgodba gre tako: na bolšjem trgu sem našel ploščo, na njej je bil slika Mehičana. Takoj sem videl zgodbo za film Paloma Negra. Nabral sem veliko teh »mehiških« plošč. Ampak predzgodba je takšna: Jugoslavija se je leta 1948 skregala s Sovjetsko zvezo in je bila v blokadi ZDA. Bila je sama, skratka. Če se skregaš s svetovnimi velesilami, se pojavi problem, kaj dati v kinodvorane. Menda je general Moša Pijade, ki je pred vojno študiral v Parizu in tam gledal mehiške filme, rekel, poglejte, saj obstajajo isti filmi, kot so ruske melodrame, samo da so mehiški. In to drži, ker Eisenstein je bil nekaj časa v tridesetih v Mehiki in je vzgojil celo generacijo filmarjev in kamermanov. Vsi so delali po ruskem vzoru. In mehiške melodrame so natančno takšne: malo se poje, malo se strelja, malo se vpije Živela revolucija. Jugoslovani so uvozili te filme, ker so bili poceni – to pa zato, ker so Mehičani imeli med drugo svetovno vojno zastonj filmski trak, ZDA so jih kupovale, da ne bi podprli Hitlerja. No, in te filme so po vojni vrteli v Jugoslaviji. Tudi Kocbek jih omenja v svojih dnevnikih. Najbolj so te filme gledali v Srbiji in Črni gori. Potem so začeli tekste onomatopoetsko prepisovati, glasbeniki pa prepisovali note. In bili so tudi krojači, ki so prerisovali mehiške obleke. V Beogradu je nekdo odprl Krojački zanat Meksikanac, v katerem so prodajali obleke za te bende. Ubila jih je šele zahodna glasba šestdesetih let. No, vso to muziko smo pozabili. Vse te ljudi sem posnel s kamero, da imam dokumentirano. Ovitki plošč pa so na moji spletni strani. In tako sem napisal scenarij …

... za vojno dramo, srhljivko?

To, kar me pri filmu zanima, je skrajno težko: zanima me vzporedno voziti komedijo in tragedijo. To sem naredil že s Sladkimi sanjami. V Palomi Negri je na eni strani trda drama: informbiro, Goli otok, trpljenje. V ozadju pa začno hoditi neki tipi v mehiških oblekah, kar je zgodovinsko dejstvo, jebemosunce. In to je v tem filmu.

Kakšna je glasba za prave moške?

Ha, ha. Opazil sem, da se ženske zaradi tega naslova radijske oddaje enostavno ne morejo upreti temu, da je ne bi poslušale. Nimam ravno velike zbirke plošč, je pa nenavadna: obstaja glasba, ki je za poslušanje, in obstajajo plošče za gledanje. V tej zbirki najdem vse, kar me v življenju zanima: predvsem pa odnos resnica-utvara. Recimo, ko nekdo misli, da je najboljši pevec, ampak …

Kaj za vraga počnete na Facebooku?

Ha, ha. Priključil sem se nedavno, službeno, tako rekoč.

Verjetno veste, da za tem družabnim omrežjem, ki »ti pomaga ohranjati stike in deliti podatke z ljudmi iz tvojega življenja«, stoji tvegan kapital Silicijeve doline – futuristični filozofi tipa Peter Thiel ter ljubljenci poslovnega tiska, kot je Mark Zuckerberg.

Pa obveščevalne službe. Vem, kam merite. Vse vem. No, in si odprem profil na Facebooku. In seveda me najprej klikneta hčerki …

... potem pa med drugim še različne ženske. Jih sploh poznate?

Ne, osebno ne. Sem si rekel, stop, naredimo eksperiment! Reklame bom odklanjal, vse drugo bom sprejel.

Prej ste govorili o narcisizmu, ampak gre za eno bolj narcisističnih stvari, ki jo ponujajo spletne skupnosti. Vsak si po lastnem narcisističnem vzgibu odmeri profil in ga ponuja drugemu odmerjenemu profilu.

Strinjam se. Dodajam le, da že itak neprestano skrbimo za svojo javno podobo, za predstavitev v javnosti. Poglejte mimiko ljudi, ki so od rojstva slepi, in obraznih mišic niso mogli prilagoditi svoji predstavi zunanje podobe.

Mar ni ponižujoče, da nekomu vsiljuješ svoje prijateljstvo?

(smeh). Se strinjam. Če bi šlo za prijateljstvo, seveda. Ampak Facebook je posnetek. Največje uspešnice svetovnega spleta vzamejo nekaj iz resničnega življenja, naredijo posnetek, ta pa se od prave stvari loči le v enem: je brez odgovornosti. Spet sva pri odraslosti, kajti odraslost je odgovornost, po definiciji. Zato tudi tako naglo iščejo naslednjo uspešnico, virtualni nadomestek spolne zveze. Pri čemer si morajo seveda za novo iluzijo izmisliti nove besede. Kako ponosno zveni: »imel sem cyber sex« in kako patetično: »drkal sem pred računalnikom«. Vstop v neko prijateljstvo, še bolj pa vstop v neko erotično ljubezensko zvezo pomeni odločitev. Dva za mizo skleneta prijateljstvo in čez nekaj časa prvi vpraša drugega, mi pomagaš, posodiš nekaj denarja …

Pri prijateljstvih se to utegne zgoditi, se dogaja. Kaj pa na Facebooku?

Na Facebooku je brez odgovornosti. Klikneš gumb ignore in zadeva je opravljena.

Lažna prijateljstva?

To sploh niso prijateljstva.

Verjetno gre bolj za tekmovanje, kdo bo pridobil več »prijateljev«.

Seveda. Spet nekaj infantilnega. Prijatelje se dejansko šteje v nekem obdobju življenja. V vrtcu, tam pri treh, štirih. Pozneje naj bi kvaliteta presegla kvantiteto.

Torej se izpišite!

(smeh) Če pa pogledava z optimistične strani, lahko Facebook nekomu, ki je sicer v življenju bolj plašen, omogoči, da pristopi k drugemu in reče: jaz bi bil tvoj Facebook prijatelj. Po drugi strani večina uporabnikov, upam vsaj, Facebook izkorišča v reklamne namene, temu je v resnici tudi namenjen. Kar je OK. Težava se pojavi pri ljudeh, ki ne ločijo realnosti od utvare. Tisti, ki dejansko misli, da ima toliko prijateljev, kot mu kaže števec na monitorju, se je gladko zajebal. Sam si je kriv. Toliko se ukvarja s tujimi življenji, da je izgubil lastno.

Kakšni so pri vas trenutki spoznanj?

Obstaja teorija o trojnih plasteh človeških možganov: kačji, sesalski, človeški. Če greste samo študirat vidne poti po možganih, vidimo nedvomno hkrati večkratno, kot žival, kot razumsko bitje, kot čustven sistem … Potem pa vse procedure, ki smo se jih naučili, in sheme, ki nas ščitijo pred kruto realnostjo. Bog ni inženir, bog je heker, je nekdo povedal. Edino ljudje, ki imajo zelo slab stik s samim s seboj, imajo občutek, da so popolni gospodarji samega sebe. Tisti, ki imajo boljši stik, že zaznajo svoje različne želje, ki so si včasih nasprotujoče. In če je verjeti Budi, na koncu, ko prideš skozi vse te različne dele, spoznaš enost. In kaj je trenutek spoznanja oziroma uvid? Ko neka laž, ki nam je koristila nekoč davno pri dojemanju sveta, ni več potrebna in se razblini. Ko nekaj, kar smo do sedaj pojmovali kot samoumevno in celo nujno, doumemo in začutimo v novi luči.

Trenutki spoznanja je tudi naslov vaše zbirke kratkih zgodb.

Nisem zadovoljen s tem naslovom, a boljšega se nisem mogel spomniti.

Na prvi strani knjige ste napisali, da je treba eno na dan, po večerji, z malo tekočine. Eno zgodbo, eno tableto … eno kaj?

Eno zgodbo v principu.

Badlands ali Truly, Madly, Deeply?

Dva zelo različna filma. Danes rečem Truly, Madly, Deeply.

Knjige in ženske. To imate najraje?

Ma čakajte zdaj, to sem rekel davno. Saj sem kot pri policaju (smeh). No, to sem res povedal. Davno. Vse še vedno drži, s tem, da sem bolj zahteven.

Kaj naj bi to pomenilo?

Hm, jebomusunce, hm, zdaj boste gotovo dali v oklepaj dolga zadrega (dolga zadrega). So tudi druge stvari, ki jih imam rad.

Otroke in šport?

Ja, otroke in šport. (smeh)

Trenirate borilne veščine?

Ja, seveda!

Koliko let?

Dvanajst let sem hodil h karateju.

Kaj pa zdaj?

Zdaj sem presedlal na aikido.

Razlika?

Karate so bolj udarci, pri aikidu pa preusmeriš napad. Skratka, neprenehoma me nekaj mečejo po zraku.

Izrazit del vašega življenja so tako basi kot besi.

A ja? Vsi moji besi imajo skupno točko: resnico. V mojem otroškem smislu. Da mi nekdo reče, glej, tu stoji duša …

... Tomaža Akvinskega …

... in jaz rečem, ne, je ni. Kadarkoli se oglasim v javnosti, je to zato, ker nekdo laže. Stari Grki pa so imeli krasno besedo za resnico: to je tisto, kar je zapomnjeno. In če nekdo laže, si bodo drugi to zapomnili kot resnico. Treba se je oglasiti. Še huje pa je, če tisti verjame samemu sebi, torej živi v utvarah. Sploh se je treba oglasiti. Le da v tem primeru samo zaradi drugih, ne zaradi njega, kajti če nekomu dregneš v utvaro, vedno reagira agresivno, ker se upravičeno počuti ogroženega. Čeprav ni ogrožen on, marveč tisto, kar si je o sebi sam domislil.

Basi torej, igrali ste pri D'Pravdi.

Igranje basa pomeni, da so bili moji nameni z glasbo čisti. Da nisem šel v glasbo zato, da bi hvatal pičke. Ker ženske ne gredo z basisti. Razen če nisi Paul McCartney. Logično nadaljevanje basista, ki se posveti pisanju, je, da postane scenarist.

Zaradi ritma?

Ne čisto. Ja, basist je človek, ki drži ritem in skrbi za temelje. Ampak ga nihče ne opazi. Isto je pri filmu. Koga pa zanima, kdo je scenarist?! Nikogar. Ampak če pa scenarist zajebe, se takoj ve. Tako kot v bendu. Nihče ne ve, kdo je basist, ampak če zajebe, je štala. Basist/scenarist je torej tisti, ki je lahko samo kregan in prezrt, nikoli pa ne more biti pohvaljen. Očitno sem začel svoje umetniško ustvarjanje iz edine pozicije, za katero sem bil sprogramiran v otroštvu. Skratka, zdaj je že čas, da režiram celovečerec in si grem potem kupit kitaro.

Patricija Maličev foto Jože Suhadolnik


Miha Mazzini