Miha Mazzini: Zemljevidi tujih življenj


roman

Slovenija: Goga, 2016, 334 strani, ISBN: 978-961-277-135-5.

 

Tema romana je umor in njegove posledice. Prvi morilec je storil individualni umor in vest ga muči preostanek življenja. Drugi umor je kolektiven, ubijala je množica in morilec nima težav z vestjo, saj smatra, da je bil le del celote. Tretji umor je storjen s pomočjo medijev in storilec sploh ne doume, da je moril.

Roman je napisan tako, da spremljamo vse tri zgodbe, ki se na koncu združijo v eno.

S platnice:

Kartograf Robert kupi ukradeno elektronsko tablico in z njo skrivnost, ki ga obsede. Čeprav je živel osamljeno, skoraj izolirano življenje, ga radovednost požene med ljudi, v tvegano risanje zemljevida tujih življenj. V idiličnem gorskem letovišču se počasi od stira skrivnost treh umorov: osebnega, skupinskega in medijskega.

Kupite lahko kot:
Zemljevidi tujih življenj, prva izdaja

Odlomek

Vfilmih niso lagali: čas se je upočasnil. Avto je odbil rdeče rumeno palico, veje so klofnile vetrobransko steklo, njegove roke so še vedno stiskale nekoristen volan. Nenadoma je zagledal jezero, čutil je odpiranje ust in vdihovanje za krik, prednji del avta se je povesil, ločje, tlesk, varnostni pas mu je iztisnil zrak in ga skoraj zdrobil. Drobtine vetrobranskega stekla so se posule po njem. Voda, ki je najprej pljusnila čez avto, je vdrla za njimi in zaradi ledene klofute je telo poskočilo, se spremenilo v ena sama ogromna pljuča, ki so se zataknila v krču divjaškega vdiha.

Hotel je proč, poskočil je, pljuča so še kar hlastala za zrakom in mu vsakič sproti pritisnila ob srce ter ga zmečkala.

Poskakoval je, ni mogel vstati, ‚Utonil bom!‘, zgrabil je varnostni pas in mu sledil do zatiča. Poskušal ga je pritisniti, prsti so mu ledeneli, telo še kar hlastalo, končno se je osvobodil. Divje je sunil ob vrata, se nato pognal naprej in zlezel skozi luknjo prednjega okna, drselo mu je po kovini, lezel je po vseh štirih in voda se je cedila z njega in mraz grizel vanj.

Počasi se je zravnal, avto je zaškripal, gladina vzvalovila.

Prijel se je za nos in si napolnil dlan z krvjo. Topla, kako je bila njegova kri topla!

Krotil in umirjal je grozo, jo poskušal udomačiti.

‚Ne smem se premikati! Tonem!‘

Ni. Očitno so kolesa dosegla dno in stal je na kovinskem otočku v zalivu, polnem ločja. Vse življenje se je že vozil mimo, kot otrok s kolesom, kot mladenič z mopedom, ne da bi kdaj pogledal v ta zapuščeni del, kjer se ni bilo mogoče drsati niti takrat, ko je jezero povsem zamrznilo, poleti pa ne plavati zaradi ločja in blata.

Na oni strani jezera so se skozi meglico komaj prebijale luči. Obrnil se je proti obali, nad polomljenim ločjem so se dvigale krošnje hrastovega gozda, ki jih je večer že zgnetel v noč.

Pogledal je v temno vodo pred seboj in ni hotel vanjo, četudi se je zavedal, da mora. Okostje mu je zaplesalo in mišice poskakovale po njem, tresljaj je šel čezenj kot opozorilo, da ne sme izgubljati časa. Poskušal se je spomniti, kar je bral o padcih v ledeno vodo, in se ni spomnil ničesar.

Pomislil je, da bi počakal kar tukaj. Cesta je bila bolj samotna, a prej ali slej bo zagotovo kdo pripeljal mimo. Vendar, ga bo videl? Sploh sredi večera, ki se hitro spreminja v noč?

Zapihal je veter in ga spet stresel do kosti.

Telefon je ostal v avtu, pred vožnjo ga je vedno odložil k ročici menjalnika.

Le nekaj metrov ga je ločilo od ledu pred obalo, in kosi, ki jih je odbil padajoči avto, so se zibali v mraku. Gledal je v temno gladino in srce se mu je že vnaprej skrčilo.

‚Pljučnica mi ne uide,‘ je pomislil. ‚Moram v vodo!‘

Počepnil je in čutil, kako okorni so postali sklepi. Položil je dlani za sabo, voda jih je sprejela, prsti so našli oporo, počasi je spustil še zadnjico in hlastnil za zrakom, ko je sedel. Porinil je noge čez rob in pljuča so spet poskakovala, srce zastajalo, hotel je nazaj, proč, in vedel, da edina pot vodi preko ledene bolečine.

Spustil se je v vodo, in ‚A! A! A!‘, so pljuča hotela eksplodirati in prosil je, naj bo konec, voda mu je segala do trebuha, ko so noge dosegle dno in se še malo ugreznile v blato.

‚Hitro! Hitro!‘

Pričel je bresti, se opotekati, vpil je od bolečine, voda ga je žgala, po par korakih so se čevlji ugnezdili in niso hoteli za njim. Četudi je mislil, da stopal ne čuti več, ga je mraz stresel do kosti.

Dosegel je pas ledu pred pobočjem. Poskušal se je opreti nanj, a ga ni zdržal. Kosi so se mu lomili pod rokami in pričel je po njem tolči s pestjo, vendar se ni mogel prebiti do obale. Spet je poskušal zlesti nanj, pa se je razklal, in zavpil je, ko ga je oblila voda.

Končno se je oprijel škarpe in pogledal navzgor, ko je zbiral moč za odriv.

Zazdelo se mu je, da na robu cestišča vidi postavo.


Miha Mazzini