Revolucionar

Zgodbe pač nastanejo tako, da si izmislim neko osebo v neki situaciji. In ko so napisane in objavljene, še vedno ostanem pozoren, če se podobna situacija zares zgodi.

Leta 2012 je pri založbi Goga izšla knjiga kratkih zgodb z naslovom Polni koledarji, prazni dnevi. V njej je tudi zgodba z naslovom Revolucionar o človeku, ki namenoma pušča na bankomatu viseti listke s podatki o stanju na njegovem računu.

In ko sem danes šel na bankomat in je iz odprtine visel listek, sem ga seveda obrnil in pogledal:

Bančni izpisek

Kratka zgodba Revolucionar

Ta dežela je zrela za revolucijo in delam vse, kar je v moji moči, da jo pospešim. Po sinu sem podedoval hišo v predmestju, poslovno stavbo v centru in podjetje, ki sem ga ustanovil, mu posvetil življenje in iz katerega me je sin odpustil, takoj, ko sem ga postavil za direktorja. Avtomobilska nesreča je sinu preprečila, da bi si omislil ženo in dediča, zato se je vse spet vrnilo meni.

Prodal sem vse in pustil denar na bančnem računu. Živel sem skromno, v stanovanju nad vrtcem, a njihovi glasovi so mi začeli povzročati glavobole, zato sem se preselil na obrobje mesta, v majhno hišo, ki prva zaustavi pšenična polja.

Vedno sem gledal večerna poročila, a zadnje čase se mi zdi, kot bi vsi napovedovalci brali iz istega trotlbobna: goljufivi lastnik je pobegnil in pustil zaposlene brez plače, množična odpuščanja, teroriziranje z reorganizacijami, ki odnašajo delo v daljne dežele … Seznam se vrti v neskončnost.

Ko sem bil direktor, o tem nisem razmišljal, a zdaj mi je jasno, da bistvo kapitalizma ni več tekma po bogastvu, marveč po moči. Z leti se je spremenilo v sadizem, ovit v roza vato, izživljanje nad žrtvami, uspavanimi z leporečjem, new agom, z iskanjem krivde v sebi, narkotizirane z lažmi besed o enakih možnostih in le željah, ki naj bi zadostovale za spremembo. Ljudje v devetnajstem stoletju so lahko za vse krivili družbo. Zdaj je ni več, ostala je le množica izoliranih zaslepljenih bebcev, ki prisegajo na pozitivne misli, afirmacije in želje.

Ljudje, ki sem jih poznal prej, so prijateljevali z mojim položajem, ne z menoj. Ko sem ostal sam, sem imel čas za razmislek in ugotovil, da nekdo mora odpreti zalepljene oči. Kot so bile moje, glede sina …

Skoval sem načrt in napolnil mi je življenje s smislom: Z javnim prevozom pridem v mesto, omenjeno v poročilih, in se odpravim po bankomatih preverjat stanje na svojem računu. Zahtevam potrdilo in ko ga stroj natisne, ga pustim viseti iz reže. Odidem. Obredem vse bankomate v mestu, po večkrat tiste v najbolj revnih četrtih in okoli podjetij iz novic. Včasih se sedem v lokal na drugi strani ceste in opazujem. Nekateri vržejo moj listek, ne da bi ga pogledali. Večina pa ga ošine in prav začutim njihov šok. Manejo si oči, snemajo očala, po ribje odpirajo usta. Papir spravijo in niti eden ne more oditi počasi.

Tako podatki o mojem finančnem stanju potujejo iz rok v roke. Z njimi širim zametke revolucionarnega duha. Budim ljudi z dokazom o tem, da bogataši ne obstajajo le v Hollywoodu ali Wall Streetu, Cannesu ali Monaku, krajih – piedestalih, iz katerih poročajo tračerski mediji, marveč živijo med njimi, v njihovi revni četrti. Vsak, ki bo videl moje potrdilo, bo poslej mimoidoče gledal sumničavo – je bil ta? Ali oni? In ko mu bo naslednjič direktor jamral o krizi, zaradi katerega mu bodo plačevali evro manj na uro, in zaključil pogovor z roko na rami in lažjo “Skupaj sta v tem”, mar ne bo pomislil, hej, si bil ti, prasec, pred menoj na bankomatu? Če imaš že na navadnem računu tak znesek, kaj skrivaš šele v Švici, Kajmanskih otokih? Predvsem pa: ponudim jim bogastvo, ki ga ne bodo dobili, pa naj si še tako želijo in pogosto ponavljajo afirmacije.

Nisem ponovil napake svojega sina in sem sestavil oporoko. Denar bo na računu čakal še 20 let. Če se ljudstvo upre, ga bodo itak dobili. Če ne, gre za pasje zavetišče.

Polni koledarji, prazni dnevi

 

One Comment

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *