Almodovar: Bolečina in slava

Režiser Pedro Almodóvar je, kar se filmov tiče, nekako tam kot Woody Allen. Snema jih drugega za drugim in vsi so blede sence. Ko pa se pojavi vsaj eden, ki kaže znake življenja, pa če še tako šibke, oboževalci in mediji ponorijo od veselja.

Bolečina in slava (Dolor y gloria) je film, ki bi ga pozabil takoj, če …

Če se ne bi spraševal že cel teden: Almodovar ve ali ne ve? Je opazil ali ne? Mu je tistih nekaj stavkov v enem od prizorov proti koncu ušlo ali so tam, da nam namigne, kako ve?

Bolečina in slava sta dva vzporedna filma: v sedanjem gledamo junaka režiserja (odličen Antonio Banderas), ki si nalaga nove in nove psihosomatske bolezni. Nič mu ni, vse mu je. Nazadnje mu prične nekaj rasti v grlu in ne bo mogel govoriti, dihati, zaprlo mu bo usta, dokončno.

Kadar pa se zadane s heroinom, preklopi v drug film. V film o čudoviti, prelepi materi, in čudovitem, prelepem otroštvu.

In tako gresta zgodbi druga ob drugi. Do konca, ko je mama stara in ji uide le nekaj stavkov, s katerimi se izkaže za pošast. In jasno nam postane, odkod vsa ta krivda, ki režiserju nosi nove in nove psihosomatske bolezni. Ki mu zapira grlo, da nam ne bi več pripovedoval in povedal resnice. Da nam je podtaknil lažen naslov – pravi bi moral biti Krivda in slava.

In ravno zaradi tega naslova, lažnega in napačnega, menim, da ne ve. Da je cel ta film en sam freudovski lapsus, ki mu je ušel, ko je spet poskušal lagati o svojem otroštvu.

Če lažeš sam sebi, lahko ustvarjaš samo do določene točke. Od te naprej pa te telo izda.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *